Pesmi štirih zaokroži Tone Pavček. Delavcu – če jih je še kaj.
Delavcu
Tovariš moj, le pojdi z mano,
za hip stopiva tja v bife.
Kaj boš, saj se vendar poznamo.
Ljudje smo pač, samo ljudje.
Zato nas včasih bol premaga
in vsak nečesa si želi,
morda besede, ki pomaga,
morda odkritih le oči.
Zato, prijatelj, se ne brani.
Saj vendar skriti se ne dá
glavíc žebljev na tvoji dlani
ne sence, ki je v dnu srca.
Veš, tudi z mano ni kaj prida.
Živim, a komaj da živim,
kot kdo, ki z upom srečo zida,
pa se vsak hip podira z njim.
A kaj na cesti bi ti pravil.
Stopiva raje tja v bife.
Tam predte vina bom postavil
in svoje samošno srce.
In ti boš videl, kar je v meni,
in jaz bom tebe razumel,
a potlej bova v pesmi eni
res neenak, a lep napev.
