Nela Malečkar: Ciril Kosmač – Tisti pomladni dan je bil lep (Mladinska knjiga, 2010, 283 str.)
Leta 2010, ob stoti obletnici pisateljevega rojstva, je izšla tale čudovita monografija o življenju in delu Cirila Kosmača. V njej so fotografije, dokumenti, pisma in spomini ljudi, ki so Kosmača poznali. Še posebno zanimiv je prispevek Josipa Vidmarja, s katerim je Kosmač navezal zelo nenavaden odnos, večkratnega branja pa je vreden tudi zapis Kosmačeve hčere, Nanče Kosmač Kogej. Tra-a la la, la la la.
Kosmač – Idrijca, Italija vs. Slovenija, potem dolga leta tujine, življenja iz rok v usta in moč človeške volje, da preprost vaški fant širi svojo razgledanost. In se vrne domov. Potem pisateljevanje, potovanja, družina, prevajanje (tekoča angleščina, ruščina, francoščina, italijanščina, španščina, tudi nemščina) in razvijanje osebnosti, nekdo, ki postane gospod, tovariš, spoštovani član družbe. Scenarist filma Na svoji zemlji. Potem pa spet sumi, podtikanja, ugibanja, politika pač. Pa selitev v Portorož (kako idilična je morala biti tista hiša z vrtom), tudi bridkost polnega kozarca in ljubezen do psov in mačk.
Leta 1949 Kosmač v pismu prijatelju Venu Pilonu, zapiše: “Kadar lenuharim, lenuharim, da smrdi, a kadar delam, delam, da piha vihar.” To so vrstice, ob katerih mi Kosmač stopi pred oči, živ, nerazložljivo poznan in domač, hudomušen in tako prijetno razumen v vsem, kar napiše. Recimo: “Saj veš, da človek ne more vedno samo žeti; njivi je treba dati tudi dolgo zimo, da se odpočije.” Prikimam in grem še tretjič k Pomladnemu dnevu.
