Mamamorfoza

Živa Šorn: Mamamorfoza (Didakta, 2012, 215 str., 24,99 eur)

Gregor Samsa se spremeni v hrošča. Buba v metulja. Sara v Mamamorfozi, poslovna ženska tridesetih let, v nosečnico. Sprememba, preobrazba, spreobrnitev. Človeški um in telo sta zmožna mnogih reči, a ob spremembah, tudi pozitivnih, ljudje običajno vseeno doživimo vsaj travmo ali dve … Sprememba pomeni neznanke, neznanke pomenijo adrenalin, adrenalin pomeni pričakovanje, pričakovanje pomeni strah … in tako naprej in naprej, v Sarinem primeru do poroda.

Zgodba je simpatično zapisana, resda so nekateri elementi le nakazani (Sarin odnos s partnerjem in njene vezi s prijateljicami) in ne resno problematizirani, a verjetno je avtorica želela zajeti čim širši spekter sprememb, razmišljanj, dvomov in strahov neke mestne nosečnice, ki pričakuje prvega otroka, ob tem pa se sooča z lastnimi pričakovanji in ideali, ki se seveda iz meseca v mesec rušijo kot domine. Ta ideja tovrstne literature mi je tudi najbolj všeč – počistiti z občutkom nenehne blaženosti in popolne prevzetosti nad rastočim trebuhom, umik besedne zveze ‘srečka nosečka’ (čeprav se ta v zgodbi vseeno pojavi), na to mesto pa postaviti kaj bolj realnega – tudi strah pred bolečino, zgago v želodcu, strije, oteženo britje nog in klistir (ne nujno v tem vrstnem redu), kar pa seveda ne zanika prebujajočih se čustev navezanosti in brezmejne predanosti nečemu, kar bo na koncu dobilo osebno ime.

Knjigo je s predgovorom in strokovnimi odgovori na iztočnice, o katerih v romanu razmišlja tudi Sara, popestril tudi slovenski mega spletni ginekolog Stanko Pušenjak, tudi tukaj v pravi meri razumen in šaljiv.