Čudež v ravnovesju

Ta roman sem brala že v srednji šoli ali morda na začetku faksa, ne spomnim se točno. Vem, da mi je bil takrat všeč, zdaj pa sem preverila še enkrat in lahko spomin le potrdim. Prostočasovno branje.

Zgodba, zapisana v obliki dolgega pisma, ki ga Eva piše svoji novorojenčici Amandi, v katerem želi izpovedati vse tisto, na kar bo morda čez čas pozabila, kaj odvzela, morda dodala, kaj zavestno spremenila, kaj nehote popačila … Črno na belem pa ostane. Zapisano s humorjem, s smislom za samoironijo in oblico občutka za analizo samega sebe, drugih, preteklosti, medčloveških odnosov, zakonov življenja, sodobne španske družbe … Eva, nekoč izgubljena, prestrašena, polna nezaupanja vase in v ljudi, ves čas na begu – pred samo seboj. Potem pa Eva, nekdo, ki mora postati odgovoren, zrel, zmožen dobre presoje, premišljenih odločitev – odrasti po tridesetem. Vse zaradi bitja, ki išče toplo in trdno dlan, objem in gotovost. Če te nimaš v sebi, je ne moreš zagotoviti drugemu. Ravnovesje, ki se zares zazdi kot čudež in zmeraj prihaja od znotraj.