Vanessa Bates: Noge gor, pa bo! (Meander, 2008, 304 str., prevedla Neža Kralj)
Ja, če bi tole v naslovu romana veljalo, potem v Sloveniji z neplodnostjo ne bi imel težav že vsak sedmi ali celo šesti par. Tako pa je resničnost malce drugačna, in noge v zraku, blazine pod zadnjico in hoja po rokah včasih žal ne zadoščajo.
Zapisano v dnevniški obliki, opisano zelo nazorno, od psihične bolečine do tiste fizične, pa z veliko (po)smeha in hudomušnih ter doživetih komentarjev o čudni predstavi semenčic in jajčec, ki ne ubogajo uma, temveč uprizarjajo neko svojo žaloigro, ki jo neploden par, Vanessa in Christopher, le stežka osmisli.
Pa vendar ne izgubita upanja – tradicionalno medicino dopolnita z zvarki s Kitajske, poskušata z akupunkturo in predvsem ne počneta samo tega – vseeno živita, se podita po plažah, pišeta scenarije, bolečino neobremenjeno delita tudi z drugimi in okolica se na to odziva različno – z zamahom z roko (in z naslovnim nasvetom) ali pa s solzami … Svojega tako želenega otroka iščeta v sebi, v svojih nečakih in neznanih otrocih na ulici.
Boleče, moreče, a vredno. Tako zaključi Vanessa. In zgodba je resnična.
Ob prebiranju te knjige me je nenehno prevevala sreča ob dejstvu, koliko hudega mi je bilo prihranjenega, ker je bila pot do mojega otroka tako enostavna in hitra, brez vsega hudega, kar sta morala doživeti glavna junaka te knjige, da sta končno postala starša. In istočasno sem čutila spoštovanje do parov, ki morajo do svoje "otroške" sreče po trnovi in boleči poti, polni strahu, upanja in razočaranj. Kot je zapisala Bralnica: Boleče, moreče, a vredno.