Zdrav hrbet

Stella Weller: Zdrav hrbet (Učila International, 2010, 128 str., prevedla Jana Lavtižar)

Podobnih priročnikov načeloma ne kupujem in si jih ne izposojam v knjižnici, ker se še predobro poznam in točno vem, kje bi pristali – na polici. Prašni, zapuščeni, pozabljeni, nikoli uporabljeni. Taka pač sem. Knjižni molji potrebujemo ogromno motivacije za to, da po prebranem, četudi napisanem v najbolj športno-simpatičnem duhu, zares dvignemo rit in se pretegnemo. Kar spomnimo se te moje tekaške seanse, kratke, a sladke.
Še najbolj učinkovita je prisila. V gibanje pa te najlažje prisili dvoje – odvečni kilogrami in bolečine. Zadnje so grenile tudi mojo hojo in sedenje, in če v življenju nimam namena obležati (pa ga res nimam!), bo pač treba zgrda … Rušenje slabih navad, pokončna drža (misija nemogoče?), redna vadba (strašljiva besedna zveza) – tudi ob knjigi. Oziroma predvsem ob knjigi.
Priročnik Zdrav hrbet je zdaj moj glavni protibolečinski spremljevalec. Nabor vaj je primeren (ne preveč, ne premalo), veliko vaj že poznam, zato je motivacija večja, izvajanje pa lažje, ob vsaki predstavljeni vaji so opisani tudi pozitivni učinki vadbe. Precej velik del priročnika je namenjen splošnim informacijam o zgradbi in pomembnosti naše hrbtenice; da je ta v 21. stoletju, stoletju sedečih služb, zelo ogrožena, pa morda izkusite tudi na lastni koži, kajne?  
Nekaj discipline (ta ni zmeraj tako samoumevna), veliko zmernosti in redna vadba. Poslušanje telesa (vedno nam kaj prišepne) in tiho zadovoljstvo ob prožnem in manj bolečem hrbtu – to je moj trenutni recept, ki ga poskušam vpeljati v dnevno rutino. Za zdaj deluje.

Dodaj odgovor