Doris Lessing: Peti otrok (Didakta, 2008, 195 str.)
V četrtek (in še vedno ne vem, ali je to bil res letošnji prvi pomladni dan ali se je ta zgodil že dan prej?) smo štiri dekleta prijetno e-klepetale o romanu, k branju katerega vabim že več tednov. Peti otrok, torej.
Zdaj je priložnost, da o romanu povem še kaj vsebinskega – morda vse tisto, kar smo poudarile tudi na e-klepetu.
Zgodba je postavljena v Anglijo, čas od šestdesetih pa do poznih osemdesetih prejšnjega stoletja. Hariett in Davida združita zadržanost in ideal o veliki družini. Njuna hiša, v kateri pri gospodinjstvu pomaga tašča, finančne izdatke pa pokriva tast, je v obdobju štirih otrok idilična – prostorna, z velikimi sobami, z otroškim smehom. Vsi prazniki so polni veselja, sorodniki radi zahajajo na počitnice v ta družinski raj. To je prvi del knjige – potenciran, idealiziran. Morda namerno prav zato, da bi poudaril kontrastnost drugega, ki se začne s Hariettino peto nosečnostjo. Tako drugačno, naporno, utrujajočo, bolečo in tujo. Peti otrok, Ben, divjak, posebnež, drugačnež – z diagnozo se Lessingova ne ukvarja, bralca želi postaviti v nove okoliščine iste družine, ki postopoma razpade. Ne razpade samo družina – razpade zakon, konča se tudi sorodniška idila počitnikovanja. Le kaj še ostane, ko je ideal porušen? Koliko bližine še zmore družina, koliko je sploh še želi?
Na začetku vse skupaj izgleda kot pač še ena zgodba o družini, ki se hitro povečuje, živi v ogromni hiši, pogosto prireja druženja s sorodniki, prijatelji…. vse do rojstva petega otroka, ko se vse spremeni in nikoli ni več tako, kot je bilo. Družina razpade…. peti otrok je zaznamoval življenje vse družine. Pravzaprav kar malo strašljivo branje, ker človek nikoli ne ve, kaj se bo še zgodilo.