Veronika se odloči umreti

Paulo Coelho: Veronika se odloči umreti (Vale-Novak, 1999, 191 str., prevedla Barbara Juršič Terseglav)

Vem – Coelho ima širok krog bralcev, oboževalcev, tudi blogerskih sledilcev. Vseeno mene niti v tretjem srečanju s svojim pisanjem ni prepričal. V srednji šoli sem brala Alkimista (in ta se mi zdi še vedno kar fajn), potem Ob reki Piedri sem sedela in jokala, po več letih premora pa torej še roman Veronika se odloči umreti. Saj je zanimivo, da je ta postavljen v naš prostor, v Ljubljano, a kaj ko o njej ne izvemo nič takega – le da ima Prešerna, Tromostovje in veliko depresivnih prebivalcev. Tudi osnovna ideja romana, kakor jo razumem sama – meje norosti/normalnosti postavljamo sami kot družba – se mi zdi dobra, a Coelhov slog me vseeno ne prepriča. Vse teče zelo hitro, površno, včasih celo stereotipno. In to, da se Veronika na koncu odloči živeti, ne pa umreti, sploh ni presenečenje, niti nekaj, kar bi bralca navdalo s posebnimi občutki zadovoljstva zaradi notranje zmage literarnega lika. Nekako mi ni uspelo najti prave povezave z njo, pa ne, ker ne bi zmogla razumeti globokih občutkov potrtosti, nesmisla ali naveličanosti, temveč ker Veroniki kar nisem in nisem mogla verjeti … Ne na začetku ne na koncu.

KOMENTARJI

  1. Prebrala sem knjigo in pogledala tudi film, ki je bil posnet po njej. Nič posebnega. Od vseh njegovih knjig, ki sem jih prebrala, me je daleč najbolj prevzela "11 minut". Vse ostale pa name niso naredile posebnega vtisa.

Dodaj odgovor