Raclette

V Golobovem romanu Raclette, sicer letošnjim top 5 nominirancem za nagrado kresnik (pa saj že veste, da je potem zmagala Vojnovićeva Jugoslavija, kajne?), je glavni lik moški. Moški srednjih let, brezposeln, zgovoren, samemu sebi zabaven. Prvoosebna pripoved se odvije v enem dnevu, kjer moški natrosi obilo tega in onega o ženski, s katero živi, jo vara (pa saj tudi ona njega), skrbi za njej avto, ona pa služi v neki dobrodelni ustanovi. Je mično grajena in na to se moški v enem dnevu spomni opomni zelo velikokrat, tako pogosto, da ni več jasno, ali je njena telesna popolnost samo še ena stvar več, nad katero se moški, sicer ne tako popoln, kar tudi sam prizna, dvigne in jo ugleda zviška, s posmehom. Prhne čez družbo in politiko, se vsaj desetkrat obregne ob notorične pedre, njegovo besedišče pa tudi na splošno obvladujejo eni in isti izrazi, ki jih samoljubno ponavlja v nedogled in v besednih zvezah, ki povprečnemu bralcu morda niti niso povsem jasne. Konjunkcije, eklektično. Recimo.

So mesta, ki so izpeljana humorno in s fino kritiško držo, in je več mest, ki bralca v odnosu do pripovedovalca delajo nervoznega. Kot da bi moški pripovedni liki srednjih let (v zadnjih letih so kot po pravilu brezposelni, a to nikoli ni tisto glavno, skozi kar se samoprepoznajo) v mnogih romanih govorili isti jezik, ki ga razumejo predvsem oni sami.