Risa Green: Zapiski iz trebuščka (Meander, 2009, 312 str., prevedla Maja Ropret)
Poletno branje o Lari, trideset in nekajletnici, ki pričakuje prvega otroka – zmedena, zaskrbljena, nostalgična, panična, v dvomih … Ideja o zanositvi pač ni zrasla čisto na njenem zeljniku. Bo zmogla, si je tega zares želela, v kaj se bo spremenila po porodu in v koga se spreminja že prej, s tem trebuhom, z oteklimi nogami in oteženim gibanjem? Bo sploh znala navezati stik s svojim otrokom, ko pa otrok v resnici sploh ne prenese?
Roman je precej avtobiografski in ima tudi nadaljevanje v podobi Zgodbic iz zibelke. Morda so nekatere reči res privlečene za lase in je nemogoče razumeti življenjski stil in ‘tegobe’ bogate ženske sredi Los Angelesa, kjer najstniki vozijo super avtomobile, moški igrajo golf, nosečnice pa opravljajo pregrešne nakupe priznanih blagovnih znamk in se zdi, da se vse njihove težave, ki to niso, vrtijo samo okrog omenjenih področij bivanja. Nad tem sicer zamahnem z roko, Larino doživljanje nosečnosti pa vseeno nasmeji in postavlja v ospredje tisto večno vprašanje vsake ženske, ki ga nekatere izgovorijo na glas, druge pa tiho nosijo v sebi – kakšna mama bom?
Prebrala sem obe knjigi, pa mi je bila "Zgodbe iz zibelke" skoraj bolj všeč. Tam je pač detece že veselo na svetu, telo mlade mamice precej spremenjeno, veliko "dobrih" prijateljic s silno "pametnimi" nasveti, ampak na koncu na srečo junakinja najde pravo smer svojega življenja z novim družinskim članom.