Maruša Krese: Da me je strah? (Goga, 2013, 201 str.)
Še en odličen roman z dobro zgodbo, precej avtobiografsko sicer, in iznajdljivim ter vabljivim pripovedovalcem – pravzaprav sta naprej dva, ona in on, v času druge svetovne vojne, potem se jima pridruži še en ženski glas. Zelo zanimivo je videti, kako iste dogodke in ljudi vidita moški in ženska, oba pa jih opisujeta drzno, intimno in jasno.
Ona ženska med moškimi, na terenu, sredi pomanjkanja, smrtne nevarnosti. Da jo je strah? Ja, jo je, a z dejanji tega ne pokaže. On moški med moškimi, na terenu, sredi pomanjkanja, smrtne nevarnosti. Da ga je strah? Da, tudi njega je strah, zunaj divja vojna, za grmom je sovražnik, za ovinkom smrt, na cesti nevarnost. A v njiju je obilo sanj, upanja, želja in vsega tistega, kar je na prvi pogled v popolnem nasprotju z izrednim stanjem, kakršno je vojna. Tudi v takih, ali predvsem v takih, časih se spletajo pristni medčloveški odnosi, a solidarnost, naklonjenost in boj za iste cilje so nekaj, kar lahko potem, v času miru, dobi povsem drug pomen. In razočaranje je veliko, četudi ga zamolčiš.
