Smisel konca me je že ob prvem branju leta 2013 posrkal vase. Ker na te občutke nisem pozabila, sem roman v letu 2018 ponudila v srednješolskem bralnem krožku. Drugo branje, pospremljeno s še več lastne zrelosti in razgleda nad temo, ki jo prinaša, mi je dalo dovolj, da roman izpostavim ponovno. Objava je preurejena zato, da bi k branju knjige pritegnila še koga, ki je ne pozna.
Morda je tisto, kar pri tem Bookerjevem nagrajencu najbolj očara, prav ne tako zelo očarljivi pripovedovalec. Način, kako plete zgodbo, kako občutljivo dojema svet, koliko distance ob tem vzpostavlja in na kakšen način vstopa v dialog z bralcem, je oseben, izviren, komunikativen, tudi samokritičen.
“In upam, da ko se bosta razšla, kar se bo neizogibno zgodilo – dam vama šest mesecev, ki jih bo vajin skupni ponos raztegnil v eno leto, tem bolje, to vaju bo samo še bolj zjebalo, bi rekel jaz -, da bosta imela pred samo vse življenje časa za zagrenjenost, ki bo zastrupila vsa vajina nadaljnja razmerja.”
Počutiš se soudeleženega v zgodbi z motivi samomora, prvih spolnih izkušenj, odraščanja, ljubosumja in iskanja samega sebe. Gledaš v tisto preteklost, ko smo bili še srednješolci in študenti, bitja, ki se psihofizično ostrijo, a večino časa mislijo, da jim je o življenju in njih samih znano že prav vse. Kakšna zlaganost!
V branje priporočam tudi Barnesov drugi roman PREREKANJA. Histerični trio v tej zgodbi o medčloveških odnosih ne pove nič drugega kot resnico.
Pripovedovalec ob opisovanju lastne preteklosti ohranja veliko mero dvoma. Ne zaupa si, ko brska po spominu na svoje mladostne pripetljaje, na Veronico, na Adriana, prijatelja, ki jima je ob prevari želel le najslabše. Kaj zdaj, ko se je to uresničilo?
Eno so spomini, drugo resničnost. Resničnosti, ki je že minila, se ne da posneti, ponoviti. Lahko se ji samo približamo in ob tem (ne)hote naredimo marsikatero napako. Obrambni mehanizmi so na delu tudi takrat, ko mislimo, da smo se jih popolnoma osvobodili. Bi bilo sploh smiselno, da se jih kdaj bi? Bi preživeli?
“To zadnje ni nekaj, kar sem dejansko videl, a to, kar si na koncu zapomniš, ni vedno isto kot tisto, kar si v resnici videl.”
Knjiga mi je bila ful, ful všeč. Toplo priporočam.
Jaz se pa živo spomnim naslovnice in vem, da sem jo prebrala, po moje lani, samo spomnim se pa čisto nič (tudi če sem prebrala opis) in me prav jezi! Zgleda, da jo bo treba še enkrat prebrati! 🙂
[…] (L. Paukovič) | Opolzkosti v zasebnosti (M. Missiroli) | Knjiga mojih življenj (A. Hemon) | Smisel konca (J. […]