Od nekdaj sem rada brala na glas, a nikakor pred razredom ali kakršnokoli resno publiko. Na glas sem tu in tam doma brala kar sama sebi in ob tem mislila na čas, ko bom nekoč lahko brala svojemu otroku. Zdaj je sinko tukaj, hiter in pogumen fant, ki zaenkrat poleg spanja, hranjenja in čiste ritke nima drugih velikopoteznih, predvsem pa ne humanističnih motivov v vsakdanu, a moja želja po tem, da bi ga čim prej spoznala s knjigami, je neustavljiva. Ne vem, ali bo zaradi tega pozneje zares odrasel v bralca (dobro pa se zavedam, da jaz prav zaradi vpliva svoje mame sem), ne vem niti, ali me tistih nekaj minut na dan, ko mu berem, že razločno sliši. Zagotovo še ničesar ne razume, a verjamem, da že zdaj čuti moje veselje ob tem, ko na kup zbiram klasične pravljice ter drugo otroško literaturo, namenjeno njemu, pri čemer vztrajam pri enem samem kriteriju – kakovosti. Otročka ne želim vabiti s kičastimi, z bleščičastimi in s hiperaktivno pojočimi knjigami, ki jih je na knjižnem trgu žal polno.
Draga Nina,
kdaj pa kdaj se spomnim nate, na Nihljaj in tovje izdelke, občasno pa priklikam semle in preberem objave za nazaj. In tole je pač ena lepa vest, a katero sem naletela nepričakovano … in najlepša fotka. Zato si ne morem kaj, da ti ne bi napisala – čestitam in vse najlepše v tej krasni vlogi življenja!
Katja