Erlend Loe: Naiven.Super. (Modrijan, 2013, 205 str., prevedla Marija Zlatnar Moe, 14,90 eur)
Zabavna knjiga. Najprej sem se (spet) več deset strani ukvarjala s vprašanjem, kakšna diagnoza se skriva za tem norim 25-letnim pripovedovalcem, potem pa sem na vseh ostalih straneh ugotovila, da ni v njem (skoraj) nič patološkega. Kolikokrat pa se sicer vprašamo, kaj pri vragu je pa sploh smisel vsega tega, kar čutimo in imenujemo življenje, če pa nam je čas odmerjen, kakor je odmerjen jogurtu v hladilniku in veverici v parku.
No, Naiven.Super. se s tem velevprašanjem človeštva ne ukvarja na filozofski, temveč predvsem uporaben način. Recimo – kaj te sploh zabava, kaj te navdušuje, kdo/kaj ti je všeč, kaj si želiš početi, česa se hočeš naučiti … Napiši na list in (bolj) jasno ti bo. In predvsem – kako zadržati občutek smisla, iz katerega izhaja človekova ustvarjalnost? Kako ne obsedeti doma, ujet v svoje varne predstave, (ne)pomembna vsakodnevna opravila in počasi toniti v nesmisel? Najprej – vzemi pot pod noge, razširi perspektivo, povzpni se malo višje, poglej levo in desno ter pri tem predvsem sprejmi, da ni težko odpreti oči, četudi se ti kdaj splooooh ne ljubi.
