Po Kosovelu sem nadaljevala z otroško poezijo in najmlajšemu zrecitirala še Najdihojco Frana Levstika in Travniški zvonček Desanke Maksimović. Kdo bi si mislil, da je branje pesmic lahko tako zabavno, sploh če jih bereš prvič in se vmes loviš s pravilnim naglaševanjem besed, da bi tudi rime bolje učinkovale.
Najdihojco krasijo črno-bele ilustracije Franceta Miheliča, med prebiranjem teh pesmic pa sem bila predvsem vesela, da moj poslušalec še ne govori. Če bi, bi namreč zagotovo radovedno spraševal, kaj pomenijo besede, kot so samopaš, krpezica in holm, jaz pa bi ob sebi nujno potrebovala slovar, da bi mu jih lahko ustrezno razložila.
Čez čas se zagotovo vrneva še k pesmici Stoji učilna zidana. Zaradi ptičkov seveda. O njih bi mu rada še velikokrat brala in mu ob priložnosti razložila, zakaj prav o njih …
Tole je pa še ena spevna iz Traviškega zvončka.
Ja, bo prav zanimivo bo branje nekaterih stvari še čez leto dni ali več. Odziv sinka bo takrat zelo, zelo drugačen in veliko, veliko bo vprašanj :). Čas prebiranja ene pesmice bo veliko daljši, kot sedaj, ko je mali poslušalec tiho :). Krasno, krasno druženje.