Sicer že tisočkrat preigrano, zapisano, orisano, prebrano. Tokrat v izvedbi slovenske avtorice v obliki kratkega romana, ki se odvija v Ljubljani 21. stoletja in popelje vmes še v Istro ter na Lošinj. Morda je tisto, kar to zgodbo ločuje od poceni stereotipnih ljubezenskih romančkov, zavito v občasno žensko (samo)premišljevanje o sebi, svoji (ljubezenski) preteklosti, poklicu in družini, a se vseeno ne morem znebiti občutka, da je Razmerja v ogledalu konec koncev še vedno samo … hja, stereotip. A če odvržem strogost in željo po nečem izvirnem, osebnem in novem v ljubezenskem romanu, potem prijadram do dejstva, da tako ali tako dejansko pogosto živimo tako – stereotipno. In da tudi v ljubezni vsaj enkrat zaidemo v en sam stereotip. A zdi se mi, da se take zgodbe nikoli ne končajo srečno. Tiste na drugi strani ogledala so slajše, a težje zapisljive.