Pride tudi kak dan, ko s sinkom manj obvladujeva pokakane plenice, mokre bodije, kolcanje in budnost, prepleteno s sitnobo in utrujenostjo, ki se naseli v obeh. Tako sva se zadnjič že n-tič preoblekla in gospodiču to seveda nikakor ne ugaja, zato sva vsak po svoje po malem norela. On očitno, jaz po tiho.
Pa sem si rekla – ne, takole pa ne bo šlo naprej! Tale četrti pajacek ti še oblečem, te zavijem v tvojo toplo koco in te spremenim v mirno štručko, ki bo odplavala v sanje. S pravljico. Vzela sem Kettejevo Šiviljo in škarjice, brala glasno, potem pa vse bolj tiho, s kazalcem v sinkovi dlani, in godrnjanje se je počasi sprevrglo v tišino in mir. Za oba.
Šivilja pa je vmes tudi iznašla način, kako s škarjicami dobro sodelovati in uresničiti tapravo poslovno idejo – brez oblastne šefice kraljice, sama, svobodna, pridna. Včasih so prave besede dovolj, a ne smejo biti izrečene kar od kogar koli. Škarjice ne ubogajo vseh. Otroci pa tudi ne.
Kar "topim" se od tvojih čudovitih zapisov v zvezi z branjem sinku.