Gladeana McMahon: Adijo, jeza! (Didakta, 175 str., prevedla Katja Šneler, 19,90 eur)
Zakaj jeza, od kod, kako, kam? Če niste jezljiv človek, verjetno te knjige v knjižnici nikoli ne bi odnesli do izposojevalnega pulta. A če se svoje jeze zavedate in jo dojemate kot problem, boste knjige na to temo iskali na cobbisu in si potem vsaj eno nemudoma izposodili, haha.
Žal moram priznati, da mi ni dala tistega, kar sem pričakovala. Vsekakor si od t. i. priročnika za samopomoč nisem obetala čudežne odrešitve, želela pa sem si, da bi avtorica, sicer baje zelo priznana, uspešna in aktivna na področju raziskovanja in soočanja z jezo, v knjigi podala kakšno informacijo več kakor le kup bežnih opisov tega in onega. Že res, da je priročnik simpatičen na pogled, pregleden, pa tudi grafični prikazi določenih situacij in reševanja teh so praktični, a nekatere teze so zgolj navržene in nato sledi hiter ter meni nelogičen preskok na neko povsem drugo podpoglavje. Večkrat se mi je med branjem zahotelo, da bi o neki nakazani ideji izvedela še kaj več, pa se je (od)stavek preprosto končal. Vem, da gre za poljudno in ne znanstveno literaturo, a vendar.
Ideja o razporeditvi časa, ki jo vidite na fotografiji, je super uporabna. Avtorica med drugim predlaga tudi, da, kadar smo zaradi nekega dogodka/človeka jezni, v mislih ali dejansko narišemo diagram, iz katerega je razvidno, kdo/kaj vse je odgovoren za to, saj s tem lažje ovrednotimo lasten delež krivde. In posledično o njem lažje razmislimo oz. rešujemo tisti del problema, ki je dejansko ‘naš’. Pa še kup dobrih namigov je v knjigi, ki verjetno res lahko pomagajo, če jih ozavestimo in vadimo. Naši odzivi so vendarle pod močnim vplivom vaje, kar je za jezljivce in ljudi v njihovi bližini vsekakor dobra novica. Če jezljivec seveda vadi – pa ne jeze! 🙂
