Jana Milčinski: Moje življenje z Ježkom (ICO, 1998, 199 str.)
Trenutno imam bralno pavzo. Spontano. Vsak dan se spomnim nanjo, ker me na to opomnijo vsaj štiri neprebrane knjige na polici. Pa bližajoči se opomin iz knjižnice. Ampak sonce vleče ven, opravkov je še in še, proste minute pa prevegetiram nebralno. Večino časa potem tuhtam, ali bi izposojene knjige preprosto vrnila v knjižnico in si izposodila kaj bolj prepričljivega ter se tako spet zakopala v branje, a potem mi trma tega ne dovoli. Začaran krog, iz katerega je izhod (tudi) brskanje za knjigami, ki pa sem jih v zadnjem času vendarle prebrala, a o njih nisem še ničesar objavila … Tale o Ježku je taka.
Napisala jo je Jana Milčinski, Franova žena. Ježka se nekateri spomnite s televizije, drugi z radia. Jaz ga pomnim zaradi Zvezdice Zaspanke. Pa Hiše številka 203, tiste, v kateri se godi … 100 stvari. Pravzaprav sem ga šele zaradi te knjige povezala s to pesmijo. In še s katero drugo. Pogosto se zalotim, da sicer poznam ime in priimek nekoga splošno precej znanega, vsebine njegovega dela pa skoraj ne. Kar je, bi rekla, kar žalostna ugotovitev.
Prijetno je bilo listati med spomini ženske na moškega. Seveda se ob tem zmeraj zamislim, le kakšni bi bili spomini istega moškega na to žensko? Kako je pravzaprav vse, kar ohranimo, delimo, zapišemo, obnovimo ali karkoli že – zelo subjektivno, a zaradi tega nič manj verjetno. Kakor je povsem svoja tudi naša javna podoba, pa če smo javne osebnosti ali ne. Ne gre za zavestno pretvarjanje, mislim, da je neka maska pač samoumevna in se večinoma sploh ne čuti kot maska. Zdi se, da je Ježek za svojo vzel humor, ki pa se ni rojeval v sreči, ampak naporu. Tudi zato so ti zapisani spomini v knjigi dragoceni – ker včasih prikazujejo tudi drugi jaz določene osebe. Naj umetnik na odru izgleda še tako spontano in lahkotno – morda je ponoči bedel zaradi bolečin in morda do zadnjega ni vedel, ali bo res nastopil. Tudi to je človeško. In tudi to so spomini na nekoga.
