Če nihče ne govori o izjemnih stvareh

Jon McGregor: Če nihče ne govori o izjemnih stvareh (Založba Sanje, 2014, prevedla Alenka Ropret, 282 str., 15,99 eur)

Tako lep roman (pa še prvenec) je to! Nežen, z ritmom, ki umirja misli, a jih na pravih mestih tudi razburi. Z ravno prav zagonetno časovno in prostorsko zgradbo, z dovolj liki, da je vsebina več kot pestra, in čeprav njihova imena, življenja in odnose le počasi sestavljaš in do konca ne veš, ali si si med branjem sploh ustvaril prave povezave med njimi, je besedilo polno drobnih uvidov, nevidnih predmetov in dejstev, ki so ves čas pred nami, a kljub temu pogosto tako skrita in bežeča, da jih ne zmoremo ujeti, zadržati, o njih premisliti, jih zares začutiti. Pa se vendar zgodijo in prinašajo v odnose, osebnosti in življenja mnoge posledice.

Kup izjemnih stvari nas obdaja. In za vsakimi vrati točno teh hiš in blokov, mimo katerih hodimo dan za dnem, se dogaja nekaj posebnega, enkratnega. Sreča, nasilje, katastrofe, ljubezni, rojstva in smrti, filozofske debate, trič-trač pogovori … Solze in smeh, pa skoki v zrak in padci na tla. Črno in belo, vmes pa sivo. Koliko pa o vsem tem sploh vemo, ko vrata zapremo? Osredotočeni le na lastno zgodbo pozabljamo, da podobno ali povsem drugačno pripoved, zmeraj pa pomembno in svojo, pišejo tudi ljudje, ki so nam blizu, in tisti, ki so nam daleč.

Če nihče ne govori o izjemnih stvareh preberite to poletje. Vsaj za čas med branjem boste preplavljeni z raznimi mislimi in z eno samo idejo – to je življenje. Tudi to. In kakor se zjutraj zbudimo točno takšne volje, točno takšnih idej in namenov – se lahko že do popoldneva prav vse prevesi v kaj drugega. In slutnja spremembe, usodnega trenutka, ki mu ne gre ubežati, ker se je že zgodil, je v ospredju opisanega romana. Vprašanje je le, kdo vse bo za ta trenutek pomemben, odločilen in kdo sploh ne, ter kakšen niz predhodnih dogodkov se bo napletel do časa, ko bo sledil veliki pok.

Roman o vsakdanjih rečeh, ki so v resnici še kako izjemne. Mene je prevzel.