Cheryl Strayed: Divja (Mladinska knjiga, 2014, 452 str., prevedla Danica Križman, 29,95 eur)
Ko sem tisti dan pešačila po svojem kilometru ali dveh makadama in so se mi pasovi novih japonk zajedali v kožo na nartu, kjer je nastal grd mehurjast žulj, ki je zakrvavel, sem se v mislih spraševala, kaj bi naredila divja Cheryl. Njeni nohti so na 1800 kilometrov dolgi pacifiški pešpoti odpadli, koža je bila neprestano žuljava, ona pa jo je dan za dnem odevala v premajhne pohodniške čevlje. Auč! In ja – kaj bi torej naredila Cheryl? Hodila bi. Naprej in naprej.
Cheryl mi je kot pripovedovalka že po nekaj prebranih straneh zlezla pod kožo. Piše tako spretno, vabljivo in iskreno. Po materini smrti in ločitvi od moža se je odločila, da bo svoje življenje reorganizirala čim dlje od civilizacije, medosebnih odnosov in vseh motenj sveta. Pravzaprav je ugotovila, da ji motnjo predstavlja prav vsak in vse. Zato je zbežala na avanturo, ki se je sprva zdela zelo nerealen cilj za mlado žensko brez pohodniških izkušenj in kilometrov pod nogami.
Mislim, da vam branja knjige ne bom priskutila, če zapišem, da Cheryl cilj po mesecih hoje vseeno doseže, saj je Divja bolj roman o poti kot pa o številkah, metrih, vzponih in snegu ter vetru na stezi – no, pa tudi o tem kaj zapiše, in to na zelo predstavljiv način. Njena hoja je romanje, je iskanje sebe, je tudi pobeg in je najdenje. Je premagovanje same sebe in zdravljenje notranjih bolečin prek izčrpavanja telesa, premikanja meja njegove zmogljivosti in spoznanja, da je vesolje čudovit prostor, ki ga človek (ne)hote (po)kvari. Narava pa (o)zdravi.
Preberite Divjo, še preden bo v kinu film, posnet po romanu.
