Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld (Beletrina, 2012, 196 str., 27,00 eur)
Roman, poln črnobelosti. Sicer nominiran za kresnika, pa ga ni dobil (zmagal je Davorin Lenko, njegova Telesa v temi bom verjetno prebrala še letos). Tole o Ingrid Rosenfeld pa se sicer mamljivo bere in povleče, a ne morem se otresti neprijetnega občutka ob branju o svetu, v katerem so ženske tako svetle in čiste, moški pa temni in umazani. In če so oni res tako hudobni in duševno poškodovani ter v kriminalne vode oblečeni, zakaj je ženska, ki vedno znova izbere tak tip moškega, še naprej neomadeževana? Ni vsaj … hmm … po svoje naivna?
Pri Hudolinu je še druga značilnost, ki lahko zmoti ali popestri njegovo pisanje – jezik. Res je poln izmišljotin, za nekoga fenomenalnih domišljijskih zvarkov, inovativnih jezikovnih sestavljank – za druge pa je odbijajoč, prepoln, kičast in neberljiv. Moje mnenje o tem se smuka nekje na sredini – njegov jezik me ne moti tako zelo, da bi oviral moje branje, me pa iz strani v stran ustavlja in mi daje misliti. Kje je pobral tole? Kakšen koren ima to? Je to sploh logična ubeseditev dogodka, čustva, ideje ali samo sebi namen? Vedno znova sem se med branjem spraševala, ali mi je ta izraz sploh všeč … In večina mi jih ni bila, priznam pa, da zaradi tega romana vseeno ne bi mogla vreči v kot.
Vseeno pripoved dobro teče in je življenje neke ženske, seveda spet sorodstveno povezane s Hudolinovo realnostjo, kakor je v njegovi pisateljski navadi, docela prikazano skozi dinamiko njenih odnosov, družine, poklica, zasebnosti. Morda od vsega naštetega še najbolj zmoti prvo omenjeno – črnobelost karakterjev. Ljudje smo vendar pisani. Enobarvne pa nas naredijo spomini drugih.
