Sue Townsend: Jadran Krt, leta ponižnosti (Avrora, 2013, 356 str., prevedla Maja Šturm)
Da je Jadran Krt v resnici tragičen literarni lik, mi je prišlo zares do živega šele ob njegovih zadnjih dnevniških zapisih, zbranih v Letih ponižnosti. Morda se mi je zasmilil, ker je spet izgubil službo, tokrat ne po svoji neumnosti in nerodnosti, temveč zaradi neugodnega trga. Male knjigarne se zapirajo. Morda se mi je zasmilil, ker je zbolel za rakom, čeprav sem ta zaplet po tihem pričakovala. Rak je pač bolezen sodobnega časa in kar kliče po tem, da se prilepi na sodobnika, kakršen je Jadran. Morda se mi je zasmilil, ker ga je zapustila žena, čeprav ni bila prva, ki je to storila. Morda se mi je zasmilil v trenutku, ko po kemoterapiji sam zmrzuje pred bolnišnico in ponj ne pride niti mama. Tista mama, ki ga je zmeraj obletavala kot nadležna muha.
Nekaj grenkega je k branju prispevalo tudi dejstvo, da je pisateljica Sue Townsend prav letos preminila, in spoznanje, da je to vse, kar smo dobili od Jadrana (sicer zbrano v osmih knjigah), je tako, hmm … dokončno in neprijetno. A tudi stvarno – s pisateljem življenje končajo njegovi junaki. Nimam jih veliko, a Krt bi lahko bil moj. S slehernikom se ni težko poistovetiti.
Sem ena tistih, ki je prebrala vse, kar je bilo napisanega o njem in mi je zelo žal, da se zgodba ne bo nadaljevala. V glavi sem si že kar sama pripravljala nadaljevanje :). Ja, takšno je življenje, z vsemi vzponi in padci in na srečo ne vem, kaj vse nas še čaka…….