Nathalie Sarraute: Otroštvo (Mladinska knjiga, 2014, prevedla Tadeja Krečič Scholten, 228 str., 24,94 eur)
To je roman francoske avtorice, ki je predviden kot del mature 2015 pri slovenščini.
Že naslov kaže na glavno temo, ki je ubesedena ob intenzivnem sprašujočem dvogovoru med pripovedovalko in njenim notranjim glasom, zvokom spomina, vestjo, neživim opomnikom, dvomljivcem, podzavestnim, cenzorjem … Poimenujte to prvino kakor želite, za razumevanje napisanega ime niti ni bistveno.
Nathalie Sarraute je delo napisala, ko ji je bilo 81 let, in brez dvoma so spomini na otroštvo že tako daleč, da se naenkrat prikradejo, zdijo se tako blizu, skoraj otipljivi so, lahko bi bili prepričljiv dokaz preteklosti, a spet se izmuznejo, pobegnejo, morda kaj manjka, morda vse vendarle ne drži, mogoče je ta spomin le privid resničnosti, ki se je zgodila. Pod vse se postavi velik vprašaj in ne izgine.
To je ena plat romana. Druga je zagotovo družina – odtujena, geografsko ločena, čustveno tako napeta. Kako vpliva na majhno deklico, v kakšno žensko jo bo oblikovalo to nemirno okolje? Tega odgovora roman neposredno ne ponudi, a tenkočuten bralec že sluti vihar, ki bo razburkal morje.
Kako drugačne stvari so pomembne otroku, a hkrati tako podobne tistim, ki jih ceni odrasli. Kako drugače vidi medčloveške odnose in zakonitosti življenja otrok, a kako podobno je včasih razumevanje teh istih reči, ko odrastemo. Samo spomini ostanejo – vonji, besede, okruški časa in občutek, da je po svoje vendarle vse stalo na svojem mestu, čeprav ni.
