Otroške stvari

Lojze Kovačič: Otroške stvari (Študentska založba, 2003,  356 str.)

Zanimiva prigoda me veže na ta Kovačičev roman.

Takole gre:

Ko sem bila še gimnazijka (pa saj to ni tako daleeeeč, kot se pravkar bere), sem se v drugem letniku odločila, da se prijavim na Cankarjevo tekmovanje. Mhm, aha – mala malica, tekmovala sem že v osnovni šoli, lušno je bilo, zakaj ne bi te akcije ponovila? No, pa je nikoli nisem. Prav zaradi Otroških stvari ne. Ta roman je bil tisto leto razpisan kot glavno gradivo za tekmovanje in branje mi nikakor ni šlo od rok. Slog, besedišče, skladnja, vsebina – vse me je motilo, vsega je bilo preveč, upam priznati tudi, da mi niti približno ni bilo jasno, kaj berem, zato sem odnehala in knjige nikoli nisem prebrala do konca.

Leta 2014 me roman spet pocuka za rokav. Spet se je prismuknil v srednješolske klopi – brali ga bodo maturanti na maturi 2015. Nisem mu ušla, samo zelo počasi in previdno sem se mu približala, stara bralna izkušnja pač nikoli ne potihne.

Prigodo opisujem za to, ker je njeno bistvo v tistem pristnem čaru, ki ga imajo knjige, kadar nas oplazijo v različnih obdobjih. Če romana kot srednješolka nisem mogla vzeti za svojega, sem ga zdaj, dovolim si reči, kot odrasla ženska doživela povsem drugače. Popolnoma ločeno od pretekle izkušnje, z novimi uvidi, poudarki in pristnim bralnim užitkom.

Besedilo je isto, črke so še vedno na istih mestih, poglavij je mnogo, vsebina je še zmeraj nabita s podrobno zapisanimi spomini pisatelja in stavki se včasih res zapletajo v gmote, ki pa jih je briljantno odmotovati po svoje. Samo jaz sem drugačna, z več bralne kilometrine, z več življenjske navlake v svojem srcu. In bližje spominom na otroštvo kot kadarkoli prej. Želim si samo, da bi tudi letošnji maturantje lahko v romanu videli več, kot sem jaz zmogla ali hotela v njihovih letih.