Davorin Lenko: Telesa v temi (Center za slovensko književnost, 2013, 203 str.)
V navado mi je prišlo, da preberem kresnika – če se le da še isto leto, ko podelijo nagrado. Zato so prišla na vrsto tudi Telesa v temi in huh … Že kar nekaj časa razmišljam o tem romanu in priznam, da še zmeraj nimam izdelanega končnega vtisa o njem. Navdal me je z mnogimi vprašanji in občutki, ki jih lahko strnem v skupno vprašalno obliko, npr.: kaj je tisto, kar neko delo dela odlično, vredno nagrade?
Večna debata, večna filozofija, večni vprašaj. In mnogo odgovorov, teorij, objektivnih kazalcev in subjektivnih nagibov.
Telesa v temi so mi na ravni občutkov ob/po branju vzbujala predvsem gnus in sram, čeprav ne vem, če zares dobro ubesedita tisto zares čuteno. Radovednost je bila tista, ki je moje branje vlekla naprej. Taka človeška, ženska, zakrita pod krinko literarne razgledanosti – treba je prebrati, kaj so nagradili.
Je Davorin Lenko nagrado dobil zaradi zgodbe? Pripovedovalec je moški srednjih let, soočen z izgubo/spremembo libida zaradi bolezni, obdan z ženskami in moškimi, ki svojo seksualnost izražajo agresivno, drugače in nemoteno glede na pripovedovalca. Je roman nagrajen zaradi izdelanega stila pisanja? Morda zaradi razvajene zgradbe, po eni strani dovolj zapletene, da je podvržena odprtosti in več interpretacijam, po drugi dovolj razumljive tudi povprečnemu bralcu?
Verjetno nagrajena dela res beremo pretirano obremenjeni z iskanjem pokazateljev odličnosti, ki jih pri nenagrajenih delih najdemo bolj intuitivno in spontano. Romanu je uspelo vsaj to, da me zdaj čisto zares zelo zanimajo literarne utemeljitve nagrade. Mogoče v romanu ugledam še kaj več kot tisti pereči občutek nelagodja, ki se me je polastil skoraj v vsakem odstavku. Morda pa je to tisto, česar se v Telesih bralec preprosto naleze od v nelagodje, neprijetnost, nečutnost odetega pripovedovalca. Je ta silovit prenos občutka/-ov odgovor na moje vprašanje, zakaj nagrada za najboljši roman? Lahko bi bil.
