David Brooks: Pogovor (Sanje, 2014, prevedla Barbara Skubic, 159 str.)
Roman Davida Brooksa sem prebrala na avtobusu. Nekaj decembrskih mestnih voženj sem in tja, levo ter desno, zunaj dež ali megla, pogosto tudi tema, v bralno-imaginarnem svetu pa moški in ženska, ki si na topel večer jezike razvajata s klepetom in hrano, o kateri sem prvič slišala, kaj šele, da bi jo kdaj okusil, takole klepetata in tem jima ne zmanjka. Tudi vljudnosti in radovednosti ne, premisleka in izziva je dovolj, življenje obeh se razvija pred nami, iz stavkov se snujejo argumenti, iz nasprotij nastajajo stičišča in čakamo, da bosta postavila zadnjo piko. Ko so krožniki prazni, ko mesto že skoraj sameva in ko je grič odet le še v svetlobo uličnih luči, se poslovita in pogovora/Pogovora je konec. A odzvanja v njiju in buri domišljijo, kliče po odgovoru na vprašanje ‘Kaj pa, če …’. Je še kaj bolj poživljajočega in srce božajočega od dobrega dialoga med moškim in žensko?
