Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu (Modrijan, 2013, 144 str., 14,90 eur)
Kratek roman, napisan v obliki preproste zgodbice, ki svojemu glavnemu literarnemu liku ne dodeli osebnega imena, ne določi mu točnega dogajalnega kraja, le bežno ga umesti v čas in skladnja stavkov, ki začenjajo nove prizore, je preprosta. Pa je vse to v tem romanu prav zato, da bi pokazalo na odsotnost/prisotnost tistega, okoli česar se vse vrti. Gospod X nima imena, ker se ga ne spomni. Gospod X ne ve, katero leto se piše. Je to sploh pomembno? Ja, če si v pokoju in greš nekega jutra vseeno v službo, pravzaprav je. Gospod X je boln. Samo slutite lahko, kaj ga je osamilo, kaj ga vleče k tlom in zakaj si ne zna več umiti zob. Ne dogajajo se mu samo nenavadne reči, dogajajo se mu tudi take, ki se razvijejo v prave anekdote, črnega humorja polne. A črnega, res črnega.
Demenca je ime temu črvu, ki človeka poje počasi, trmasto in krvavo. Razosebljen, razgaljen, strt in izgubljen. Naslov romana govori o resnici te bolezni – biti čisto sam na svetu. Pa čeprav zate skrbijo partner, otroci, vnuki, sosedje, zdravniki in bolniške sestre. Ni jih. Vsak dan se menjavajo, vsak dan so tujci, vsak dan kriminalci, tatovi, pretkani zmikavti, ki mešajo štrene. Kako so ob tem ranjeni svojci in kakšne nesmisle prinašajo odmirajoči možgani, je avtorica opisala pristno in skrbno.