Oče

Miljenko Jergović: Oče (Sanje, 2014, 160 str., 23,00 eur)

Ko umre oče … Ko začutiš, da tako posebna, velika figura tvojega življenja, eden od pomembnejših drugih, ni opravil tiste vloge, ki mu jo nalagajo družba, družina, strokovna javnost in še kdo. Je sploh bil velik? Da bi to ugotovil, o njem napišeš roman? In če da, zakaj? Oče ne bo vstal od mrtvih. Niti zrasel ne bo. Tvegaš, da se bo v tvojih očeh še pomanjšal.

Vir: www.sanje.si

To so spomini na očeta, kakršen je bil, in primerjava teh z idealom oz. s pričakovanji, kakšen bi moral biti. Nekaj romantičnega je posredi, konflikt, ki je neizbežen in ki se ne kaže samo na ravni oče-sin, ampak v celotnem družinskem drevesu avtorja tega avtobiografskega romana. To drevo ima nekaj ključnih vej, ki sproti odmirajo in silijo listje k tlom. Na tleh pa vojna, nemiri, zgodovina, več kultur, ki si ne morejo blizu, a tudi daleč ne znajo. Vera kot dejavnik sporov – ti prepiri se zmeraj odvijajo zgoraj (država) in spodaj (družina). Drevo pa raste od spodaj navzgor, kajne? Zato ni niti najmanj nepomembno, v kakšno družino smo se rodili, kdo so bili naši starši, kdo stari starši, kdo naši družinski prijatelji (ali zakaj določeni to niso bili) in na katerem geografskem ozemlju smo odraščali, v kateri zgodovinski dobi. Tako odvisni smo od vsega, tudi od očetov, da brez poznavanja njihove biti ne moremo in ne znamo zaznati svoje identitete.

Zato ne! Ni nenavadno, da Jergović napiše roman prav potem, ko mu umre oče. To je le sprožilec za vse tisto, kar se je že zgodilo. In kar mora biti povedano, da bi se lahko v prihodnosti zgodilo še kaj. Boljšega, bolj čistega, bolj očetovskega?