Mirjana Bobić Mojsilović: Abeceda mojega življenja (Sanje, 2014, prevedel Slavko Barič, 192 str., 21 eur)
Se vam zdi, da je bilo o ženskah srednjih let vse povedano že v Razočaranih gospodinjah? Da so babnice preveč izdale v Seksu v mestu in nas povsem zdolgočasile s svojimi pomenki ob kavi? Se zadnje tedne tako ali tako vse preveč govori o 50 odtenkih sive in smo orgazmov, kvazi blišča, oblekic, in ja, tudi žensk, že malo siti?
Pa je mogoče o pričakovanjih žensk, njihovih užitkih in upih, ljubezenskih turbolencah, vsakodnevni rutini in (ne)karieri mogoče pisati tudi drugače – samosvoje, prodorno in s kritično distanco, ki vidi mejo med družbenim in osebnim.
V romanu Abeceda mojega življenja vskočimo v droben in prelomen trenutek (skoraj) ločene Srbkinje, ki med pakiranjem oblačil odseljenega (skoraj bivšega) moža (dobesedno) črko po črko razmišlja o vseh tistih besedah in asociacijah, ki so napisale njeno intimno zgodovino. To je obenem tudi njuna zgodba, čeprav se junakinja zelo trudi, da bi sebe odcepila od njega.
Koliko čustev, spominov, razočaranj, veselj in strahov se ob tem sprosti v njej, koliko ima povedati, o toliko elementih sebe in svoje družine ima premisliti. Ali se točno takšni abecedni boji ne dogajajo v nas prav vsak dan? Morda ne grejo od A do Ž, mogoče uberejo svoj ritem in red, a zagotovo bi lahko prepoznali vzorec, če bi se le večkrat ustavili, pomirili sami s seboj, s svojo preteklostjo, s svojo (ne)ljubeznijo do sebe in drugih, si prisluhnili. Besede slišali večkrat in počasneje, z vsemi glasovi v njih. Če bi na primer večkrat rekli ‘A kot adolescenca’ in ‘K kot kri’ – brez začetka ni besede. In abecedo o življenju lahko tiho šepetamo znova in znova. Vsakič bo drugačna.
