Mami, kdaj pa ti bereš?

Nekoč se mi je ob misli na materinstvo zdelo, da mi bo, ko bom enkrat v tej vlogi, zagotovo primanjkovalo časa za branje. Mislila sem, da otrok popolnoma spremeni dinamiko vsakdana, hobijev in skrbi zase. Potem pa je sledilo sladko presenečenje. In po njem – še logično srečanje z resničnostjo.

Oh, dojenček, ob tebi lahko preberem … VSE! 

Ja, takšno presenečenje me je čakalo potem, ko sva se z otročkom po dolgi hospitalizaciji prizibala domov. Počitnice! Otrok spi in jé in kaka in spet spi in jé in kaka (pa to zagotovo ne drži povsem, samo spomin je prijazna selektivna gmota). Zaspi v vseh položajih, ob vseh možnih časovnih razponih, ob hrupu, na tebi, v naročju, na kavču. Jaz sem vse te trenutke izkoristila za branje. Bilo jih je mnogo.

Tudi na prosto sem jemala knjige. Čuječe materinstvo sem delno prebrala tako, da sem z eno roko potiskala voziček, z drugo pa držala knjigo. Spomnim se, da sem knjige s seboj jemala tudi, ko smo se odpravili po nakup hrane, pa sva z dojenčkom počakala v avtu. On je grulil, jaz sem brala. Ob toplih dneh sem se s spečim dojenčkom v vozičku nastavljala soncu, posedela na vsaki drugi klopi, ki sem jo našla, in brala tudi več kot eno uro v kosu (zdaj se mi to zdi ogromno!). Tako so mi krajšale čas spletkarske Nadomestne volitve. Naravnost krasen in zelo počasen roman Če nihče ne govori o izjemnih stvareh sem prebrala v poletnih trenutkih, ko je takrat že manj zaspano dete tu in tam vseeno omagalo na svežem zraku. Takrat sem sedla v travo (iskanje klopi bi bilo preveč zamudno), naju skrila v senco, in strani knjige so se obračale kar same.

Ni bilo vse otročje lahko, kje pa! Branje me je reševalo tudi iz notranjih stisk in utrujenosti, dajalo mi je odgovore na vprašanja v zvezi z otročkom. Ko je sinka skoraj šest mesecev zvijalo in črvičilo in je bilo uspavanje vse težje in težje, sem ugotovila, da lahko krče med spanjem premaguje le tako, da je prilepljen v naročje. Ko sem iznašla način, kako ob tem neopazno osvoboditi roke, kam se udobno nasloniti in kako čim bolj tiho listati po knjigi (takrat ga je zmotil in prebudil prav vsak trzljaj ali šum), so bile dojenčkove speče urice spet moja bralna oaza. Romana Ob tebi  in Krive so zvezde sem na postelji in s sinkom v rokah posrkala na mah.

Pozdravljen, hitri malček – adijo, bralne urice?
Ko se otrok začne premikati, ko začne vstajati, ko je treba zavarovati vsak drugi kotiček že tako majhnega gnezda, začne tudi manj pogosto spati. In vse težje se izklopi (včasih imaš dejansko občutek, da je na baterije) in zaspi. Zato že dolgo, dolgo nisem prebrala nobene zares obsežne knjige (če odštejem globinsko potapljanje v analizo delovnega maturitetnega gradiva, npr. Kovačičeve Otroške stvari), ker vem, da take zbranosti trenutno ne zmorem. Še imam bralne urice, včasih so spremenjene v minute, a so. 

Za nekatere te minute pomenijo sprehode, za druge jogo, za tretje nakupovanje, morda filme ali prijateljice. Zame so to knjige – odmor, skrb zase, širjenje idej in razmišljanje o drugih, vzpostavljanje stika s samo seboj. Nujno potrebni drobci zanimanj, ki jih ne smemo zanemariti niti, ko postanemo starši. Ali predvsem takrat ne.