Eric Hill: Pikijeva skrivalnica (Mladinska knjiga, 2013, 11 str., prevedla Petra Vodopivec)
Ta verzija Pikijevih dogodivščin je nama s sinkom nepričakovano ponudila tako krasno bralno izkušnjo, da še vedno, pa je od nje minil že vsaj mesec, razmišljam, kako neprecenljiv je čas, sploh tisti večerni, ko se ves družinski in osebni tempo vsaj malo umiri. Čeprav je prav ta Pikijeva skrivalnica, zvočna knjiga, prinesla toliko norenja, krikov navdušenja in veselja, da o miru v pravem pomenu besede vseeno ne morem govoriti.
Kaj me je tako prepričalo pri Pikiju?
1. Neverjetna energija, ki se splete med staršem in malčkom, če h knjigi pristopimo sproščeno, s smehom in z lastnim raziskovalnim duhom. Malčki obožujejo skrivalnice, odrasli pa … tudi, kajne?
Oba s sinkom sva knjigo listala prvič. Najprej je mladenič preizkusil vse zvočne gumbke, potem pa sva začela zares počasi in skrivnostno listati in se skrivati s Pikijem in njegovimi prijatelji. Knjiga ima zavihke, pod katerimi se skrivajo živalice. Ampak – kaj pa če pod mizo ni plašna miška in je v resnici veliiiik lev? ‘Arrrr’ dela. Sinko je vriskal in se topil ob dotikih, žgečkanju, šepetu in stopnjevanju napetosti, ko mu nisem pustila, da kar tako dvigne zavihek in pokuka spodaj. Koliko navdušenja je sledilo, ko je naposled pod loncem sedela navadna nenevarna žaba!Možne spodbude v obliki vprašanj med takim branjem so:
Ohoho, le kdo je tu spodaj? Je mogoče žaba? Kako pa dela žaba? (malo pokukam pod zavihek, a ga ne dvignem v celoti) Ne! Ni žaba! Ja kaj pa je? Mogoče veš? Upaš pogledati? Morda pa tako grize? (‘ugriznem’ otroka) Kaj pa če žgečka? (požgečkam otroka) Poglej sam, počasi, počasi dvigni zavihek. Koga pa vidiš? Ja, res je ptiček. Kako se oglaša? Pritisni na ptička, da začivka itd.
2. Kako hitro se je sinko tudi sam prilagodil tempu in stilu moje pripovedi, koliko zbranosti je ob tem zmogel, potrpežljivosti in pričakovanja. In kakšno čudenje je valovilo v naju! Povsem nepričakovano.
3. Največje presenečenje je sledilo naslednji dan. Sinko je spet želel, da mu berem Pikijevo skrivalnico. In ker se najinega prvega branja in energije, ki je takrat nastala, res ne da ponoviti, sem opazovala, kako se bo ‘branja’ lotil sam. Presenečeno sem ugotovila, da poskuša posnemati moje počasne kretnje, da me želi prestrašiti, kaj je za Pikijevo zaveso – način, kako je to izrazil brez pravih besed, je neverjeten. Oči, ki so priprte, nagajiv nasmešek, poseben ton ‘mami’, ki bi lahko imel nekaj med klicajem in vprašajem na koncu … Skratka, uprizoril je tisto, kar sem mu prvi večer dala sama. In dal mi je še več.
ZATO berimo svojim otrokom. Ne zato, da bodo pri petih letih brezhibni bralci, ne zato, da bodo odrasli v genije, ki obvladajo vse teme in pojave – temveč zato, da krepimo in nadgrajujemo odnos in v otroštvo svojih otrok vnašamo presenečenja in vznemirjenje, malčki pa v našo odraslost smeh in sproščenost.
P. s.: Tako vzdušje lahko ustvarimo ob mnogih otroških knjigah, Pikijeve skrivalnice so le primer knjige, s katero lahko zaradi teme preprosto stopnjujemo pričakovanje in krepimo otrokovo potrpežljivost in občutenje presenečenja.
