PREREKANJA

 Oni dan tavam po naši mali knjižnici in ne najdem ničesar, kar bi me zvabilo k branju. Napeta grem k B-ju, najdem Barnesa. Spomnim se svojega prvega in edinega srečanja z njim ob Smislu konca, ki ga še po dveh letih od branja nosim v svojem luknjastem bralnem spominu kot enega boljših romanov, zato sem v roke prepričano vzela še Prerekanja! Pa dvignem nos ob najbolj banalni (ali pač ne?) zadevi – poglejte, no, to naslovnico tega romana! Kičasto in sluzasto, morda pa le v duhu 90. let, ko je izšel slovenski prevod?
Struktura je razbita na dele in ustreza trem glavnim pripovedovalcem, med katere se občasno vrine še kakšen obroben, a ne nepomemben. Tako izmenično prisluhnemo Stuartu, baje dolgočasnemu bankirju (naj vas ne zavede), njegovi nebomseoglašala sveži ženi Gillian, ki obljube o molku seveda ne drži, in kvazi vsevednemu Oliverju, katerega živahnost vendarle ni vedno na mestu. To so trije prijatelji, ki kaj hitro tvorijo dinamičen ljubezenski trikotnik. Že zehate, ker slutite, da gre za še eno brezvezno ljubezensko dramo s srečnim koncem? Nikar. Ti trije so bolj meseni. Govorijo drug čez drugega, drug o drugem mislijo bolj ali manj odkrite misli, polne pikrosti, in drug o drugem strastno sodijo, čeprav pogosto izjemno zmotno in površno. Komunicirajo z bogatim besediščem, cinično in tu in tam utrujeno, nato pa kot vulkan, ki še ni povedal zadnje. Govorijo o tolikokrat obdelani temi – ljubezni-, a o njej razmišljajo izvirno.

“Z denarjem se ne da kupiti ljubezni? Seveda se da. In kot pravim, ljubezen je le sistem, v katerem te po seksu nekdo kliče Ljubi.”

Barnes trikotnik razširi na kvadrat, kjer v svojem kotu nepotrpežljivo čaka bralec. Enkrat obrne glavo k obema moškima, drugič sune k ženski. Oliver ga prepričuje skoraj kot kak vešč prodajalec na arabski tržnici, Stuart se s svojo resnico bralcu nemalokrat zasmili in Gillian iz stavka v stavek izgublja kredibilnost. Z njihovo prepirljivostjo narašča nivo njihove iskrenosti in, tako trdim, tudi človeškosti v njih. Kaj je bolj živega od krutih neposrednih resnic, tistih, ki jih mislimo o sebi in o drugih? Tistih, ki jih sicer skrivamo, a se z nezavednim prav zmeraj zrcalijo navzven, pa če si to priznamo ali ne?


Julian Barnes: PREREKANJA (Mladinska knjiga, 1997, 232 str.)

Dodaj odgovor