Ko mediji, raziskovalci, založniki in knjigarnarji govorijo o knjigah, radi, sploh v duhu finančne krize, poudarjajo, da Slovenci knjig sploh več ne kupujemo. Če že pridemo v stik s knjigami, si jih skupuško izposojamo v knjižnici, pa še to ničvreden knjižni trič-trač. Med letom ne preberemo niti enega romana, kaj je to poezija, nam ni znano (je to tisto, kar je pisal Prešeren?). Še največ beremo na plaži, odvisno od vremena.
Ne vidijo pa, da mnogi še vedno zelo vztrajno berejo, in to odlično literaturo, čeprav poklicno z njo niso povezani. Ne le, da knjigo preberejo, o njej na spletu tudi pišejo. Recimo jim slovenski knjižni blogerji. Kdo jih opazi? Mediji? Ne, ti v branju tako ne vidijo nič koristnega zase. Založniki? Khm, pri teh se je vredno vsaj za hipec ustaviti. In ugotovili bomo, da slovenski založniki (večinoma!) (še?) niso ugotovili, kakšno promocijo njihovim knjigam delamo prav mi – knjižni blogerji.
Zakaj bi moral biti knjižni bloger (bolj) zanimiv za založnike?
1. Knjižni bloger je v splošnem zelo razgledan bralec, ki pa (večinoma) ni teoretik. Temu primerno je njegovo pisanje o knjigah – in to je dobro! Večinoma ne obvlada literarnoteoretskega vukabularja, zato ga tudi ne uporablja. Večinoma se ne zna izražati (misliti?) na visoki metafizični ravni. Je pa dojemljiv, kritičen, pismen in tudi duhovit, za primerjavo in širši družbeni uvid talentiran bralec ter pisec, ki lahko s svojim stilom podajanja bralnih vtisov o knjigah, ki jih je prebral, vpliva na to, katero knjigo bo naslednjič kupilo ali si izposodilo njegovo občinstvo. Knjižni bloger tudi doseže širšo populacijo ljudi, saj bloga na spletu, katerega doment je večji od Literature, prav tako ne piše literarnih kritik, ki pogosto zmešajo na kup nekaj novotvorjenk, tujk in idej, ki za seboj pustijo predvsem praznega, zmedenega laičnega bralca kritike, ki sicer išče nasvet za dobro branje, a ga iz literarne kritike ne razbere.
2. Kaj potrebuje povprečen slovenski bralec, ki v poplavi izdanih knjižnih naslovov na slovenskem trgu išče dobro knjigo zase? Potrebuje preprosto, jasno, dobro argumentirano in pogosto subjektivno ter konkretno mnenje o knjigi, ki ga zapiše ali izreče nekdo, ki mu bralec zaupa. Zato je knjižni bloger idealen vir odličnih knjižnih predlogov. Kako to deluje? Bralnica objavi super vtis o knjigi z naslovom X, ki jo je napisal avtor Y, izdala jo je XY založba, ilustriral jo je H in prevedel K. Redni spremljevalec bloga Bralnica že ve, kakšen je bralni okus blogerke, všeč so mu njeni zapisi, zato ji zaupa, da je tudi tokrat knjiga z X naslovom resnično vredna branja. Redni spremljevalec bloga Bralnica nima časa in denarja, da bo pred poletjem trikrat obredel splet, knjigarne in Cobiss, da bi našel tri romane, ki jih bo dal v letošnji počitniški kovček. Ne, priložnost bo dal knjižnemu naslovu X, ki ga priporoča prav Bralnica, in če bo knjiga res izpolnila njegova pričakovanja, se bo na blog vračal spet in spet. Tam bo vedno naletel na točen zapis podatkov o knjigi in tudi ime založbe, ki je knjigo izdala. Slutite, da to JE oglaševanje in priložnost za založnike?
3. Knjižni bloger se večinoma poklicno ne ukvarja z literaturo. Knjige so njegov prosti čas, spremljajo ga na jutranji kavi v mestnem lokalu, v parku, na vlaku in v postelji. Verjetno bo vsa svoja urbana srečanja s knjigo dostojno in inovativno sproti dokumentiral, pogosto vsaj v fotoobliki. Vsaka taka objava je promocija knjige – zgodbe, avtorja, drugih ustvarjalcev in ja, tudi ali predvsem, založbe.
4. Literarni kritiki pišejo o knjigah, potem ko so jih prebrali. Knjižni bloger piše o isti knjigi pred branjem, ko jo kupi/si jo izposodi in je ves v pričakovanju, da jo odpre. O njej poroča med branjem, vmes naleti na dober citat, ga prepiše, fotografira, objavi. Po branju bloger objavi daljši zapis o njej, in morda pozneje, čez nekaj mesecev, to isto objavo v nekem novem kontekstu spet povleče na plano in nanjo opozori svoje bralce. Kolikokrat jo je torej v tem času izpostavil in jo (tudi) oglaševal?
5. Založbe vlagajo v to, da objavijo povprečno grafično oblikovan oglas v Bukli (Kdo ga opazi? V Bukli je marsikaj bolj zanimivega, kar pritegne oko in duha.), večje slovenske založbe (ena?) si tu in tam, pogosto v času praznikov, celo privoščijo sicer spretne in privlačne televizijske oglase, a oboje je pogosto neosebno. Ne verjamem, da zares vidno in trajno dvigne branost oglaševanih knjig, kaj šele prodajo le-teh. Ne trdim, da bi boljši rezultat lahko ustvaril kakšen slovenski bloger (če je že ljudi, ki berejo, malo, potem veste, da je tistih, ki berejo o knjigah, še manj), vsekakor pa založbe v njih večinoma ne vidijo priložnosti zase. Zakaj ne? Vprašajte njih.
Opažam, da založbe ne znajo/nočejo/se jim ne ljubi ipd. niti poguglati, ali je o njihovih knjigah kdorkoli karkoli zapisal. Če bi prefiltrirali ta spekter, bi v nekaj minutah ugotovili, da knjižni blogerji zares redko ali sploh nikoli ne pišejo o knjigah, ki jim niso bile všeč, ampak večinoma zapisujejo hvalnice tistemu, kar preberejo in objavijo. Ali ni to krasna priložnost za založbo (pa tudi avtorja, ilustratorja itd.), da še v isti sekundi tako najdeno povezavo nalinka na svojo spletno stran ali Facebook profil? Založbe, vas ne zanima, kdo in kako piše o tem, kar izdate? Je pomembno le, da je po vseh prebavnih krčih, finančnih zategljajih, knjiga končno izdana, potem pa sledite samo še številčnim statistikam prodaje in morda, pa še to ne zmeraj, eminentnim literarnokritiškim peresom?
Pa se na spletu ne pojavljajo le odlični slovenski knjižni blogerji – kaj vse pa objavljajo modni, kulinarični blogerji? In ali niso najboljša reklama za izdelke, povezane z nego in vzgojo dojenčka/otroka, prav mamice, blogerke? Ali podjetja to opazijo? Morda pogosteje kot založbe.
Knjižni bloger pa piše in objavlja sam, pogosto neopažen. Rekli boste – potem pa naj neha, kaj pa hoče od tega, plačati mu ne moremo, a naj mu zaploskamo? Ne bi bilo slabo niti to, haha. Knjižni bloger ne bo nehal objavljati, ker večinoma piše iz sebe in zaradi sebe, a, roko na srce, ne gre zanemariti nečimrnega vidika – seveda vsaj malo piše tudi zato, da bi ga slišali. Eden od rednih poslušalcev bi po mojem mnenju morale biti tudi slovenske založbe, ne pa da stojimo vsak na svojem koncu reke, po kateri plava tisto, kar nam je tako skupno – knjige.
Se popolnoma strinjam z zapisanim. Bralnica, spremljam te že od začetka in prebrala sem večino tega, kar je bilo zapisano na tvojih straneh. Vse prebrano lahko dam v kategorijo "vredno branja", zato se vedno znova vračam k tebi po nove ideje za branje. Glede na to, da sem pravi "knjigoholik" 🙂 in preberem kar nekaj knjig na leto, pač iščem predloge kaj brati na različnih koncih. In zelo, zelo redko sem razočarana.
Všeč mi je, da je zadnje čase tudi več zapisov o branju za otroke in o tematikah, povezanih s tem. Ob prebiranju teh tvojih zapisov mi je velikokrat žal, da je moj otrok že odrasel :).
Bi pa lahko tovrstne bloge brali tudi v knjižnicah, da bi imeli na policah kar največ kvalitetnega knjižnega gradiva, ki bi ga ljudje z veseljem brali.
Bravo bralnica, še na mnoga leta ! Upam, da ti ne bo zmanjkalo volje in da te bo končno opazil nekdo, o katerem pišeš v današnjem pisanju :).