Menim, da je pomembno, da ima otrok svoj bralni kotiček, nikakor pa ni nujno, da je takšen, kakor so tisti na priloženih (simbolnih) fotografijah.Naj pojasnim svoje razmišljanje.
Trije razlogi ZA bralni kotiček:
1. Knjige niso navadni predmeti, pa čeprav so v zgodnji fazi otrokovega razvoja res videti kot igrače. Tudi igrače shranjujete v posebni škatli ali čem podobnem, kajne? Torej naj imajo svoje določeno mesto v domu tudi otrokove knjige. Kakor bo malček rasel, tako se bodo spreminjale tudi oblike in teksture knjig, ki mu jih berete – slikanica se ne more valjati po tleh, kakor se morda lahko tu in tam godi kartonki, zato jo je treba primerno shraniti.
2. Malček bo zelo hitro vedel, kje v stanovanju so njegove knjige, zato se bo ob njih verjetno ustavil večkrat na dan. Sčasoma se bo z njimi vse bolj samostojno zamotil. V kotiček se ne bo vračal le zaradi slučajne radovednosti, temveč zaradi povsem zavestne želje, da izbere knjigo, nam jo ponudi v branje ali si jo ogleda sam.
3. Verjetno bo bralni kotiček večkrat razmetan, zato otroka že zgodaj povabite, da skupaj pospravita knjige, s tem ga navajate na red. Ko je starejši, lahko knjige sam razporeja na polico – po abecedi, po velikosti, po priljubljenosti ipd.
… in tri opombe:
1. Knjižni kotiček naj bo primeren otrokovi starosti, tako da lahko knjige nemoteno doseže. Ni pa izključeno, da se kljub temu kdaj ne bo pripetila kakšna knjižna nezgoda. Knjige včasih kar padejo. Na boso nogo. Na mezinec na bosi nogi. Debela kartonka. Veliiiika kartonka, taka največja. (Sinkova boleča izkušnja, pospremljena s krikom groze.)
2. Knjižni kotiček je lahko navadna polica, škatla, mizica, knjižno stojalo. Ni nujno, da je del otroške sobe. Naš fantiček je še do nedavnega sploh ni imel, zato je bil knjižni kotiček urejen kar v elementu pohištva, ki je dnevnem prostoru. Natančno je vedel, da je na nek način to predvsem njegov teritorij in kaj tam najde.
3. Sploh ni nujno, da je knjižni kotiček takšen, kot so ti, predstavljeni na fotografijah (vir: Pinterest). Izbrala sem jih namenoma – nekomu bodo v navdih, nekdo je kaj podobnega že pripravil za svojega otroka, tretji pa ve, da otrok za druženje ob knjigi ne potrebuje inovativne razsvetljave (no, eno spodobno luč pa vendar), bunkerja iz rjuhe ali indijanskega šotora (lahko pa je to odlična občasna popestritev dneva), temveč predvsem lastno zanimanje, radovednega starša in nekaj knjig, primernih svoji starosti. In posteljo. Na postelji je krasno brati, kajne?
Karmen, u, pisana druščina. Možnih je več reči: recimo regal z vsaj tremi policami, kjer so na vsaki knjige za posameznega otroka. Lahko pa regal razdelite samo na pol – nižje daste knjige, ki jih 15-mesečnik lahko doseže, višje pa shranite tiste, za katere si želite, da jih nima v dosegu, da jih ne strga ipd. Lahko pa ima najmlajši knjige kar v škatli, ki je na tleh, starejša na policah – tam pa s kakšnim simbolom označite, katera polica je čigava. Če vas tako ločevanje omejuje, pa kar prosto – knjiga je knjiga, na polici, na tleh, na mizi, v škatli, nekje, kamor se jih pospravlja in hitro najde, ko želimo brati, najbolje tako, da lahko otrok sam mimogrede kaj pobrska po njih.
🙂 kako pa urediti knjižni kotiček za tri malček stare 15 mesecev, 30 mesecev in 4 leta? :))
Karmen, u, pisana druščina. Možnih je več reči: recimo regal z vsaj tremi policami, kjer so na vsaki knjige za posameznega otroka. Lahko pa regal razdelite samo na pol – nižje daste knjige, ki jih 15-mesečnik lahko doseže, višje pa shranite tiste, za katere si želite, da jih nima v dosegu, da jih ne strga ipd. Lahko pa ima najmlajši knjige kar v škatli, ki je na tleh, starejša na policah – tam pa s kakšnim simbolom označite, katera polica je čigava. Če vas tako ločevanje omejuje, pa kar prosto – knjiga je knjiga, na polici, na tleh, na mizi, v škatli, nekje, kamor se jih pospravlja in hitro najde, ko želimo brati, najbolje tako, da lahko otrok sam mimogrede kaj pobrska po njih.