Ah, vesolje se nekako upira temu, da bi vam kaj povedala o razstavi Ko bom velik. Želela sem biti ažurna in vas povabiti v ljubljansko mestno hišo, pa sem v isti sapi razočarano ugotovila, da je že končana. Potem sem jo želela prikazati vsaj na fotografijah, ki sem jih posnela med ogledom, pa tudi to ne bo šlo v želeni meri, ker (nimam pojma, zakaj) vse fotke sploh ne domujejo na moji spominski kartici. Kam so se izgubile? V vesolje, to bo.
Laura Ličer
Tanja Semion
Pa vendar – razstava je hudomušno prikazala, kako so se mladi ilustratorji začeli kaliti že v otroštvu. So takrat risali povprečne čičke čačke ali se je že takrat kazal njihov talent? Kakor pri kom – opazi pa se, da so prav vsi že zelo zgodaj imeli svoj stil in ogromno domišljije. Svoje otroške risbe so ilustratorji podoživeli tako, da so jih ponovno ustvarili zdaj, kot odrasli – da so roke spretne in da iz malega zares raste veliko, je očitno iz razstavljenih primerjav.
Matej de Cecco (hiša) in Hana Stupica (princeska)
Naj vam kanček majhne, a lušne razstave, ki jo dopolnujejo kratki hecni življenjepisi avtorjev, pokažejo fotke, ki jih je vesolje vseeno ohranilo. Manjkajo vsaj še medvedki Nine Štajner, tisti so mi bili sploh zelo všeč.
Posodobljeno: Krasno, vesolje spet sodeluje! Našla sem še nekaj fotografij z razstave, zato so pripete spodaj.
Nina Štajner (medvedki) in Liana Saje Wang (Kurja polt)
