Dajte, preberite ta roman slovenskega avtorja in dobili boste občutek, da ste zaplavali v eno prav posebno zgodbo, nadgrajeno z izvirnim stilom in zgradbo. Pripovedovalo vam bo več akterjev, njihovi pogledi se bodo izmenjevali, a jim boste sledili. Mogoče boste tu in tam vseeno podvomili, ali še držite rdečo nit romana, ker avtor lomi tudi pripovedni čas. In prostor. A to počne zelo vešče.
Skače sem in tja, gor in dol – enkrat je v devetdesetih, enkrat na Bratovševi ploščadi (se je spomnite vsaj iz Sreče na vrvici?), drugič v Bosni in Ameriki, potem v kovčku (ja, tudi Kafke je nekaj v tem delu), v sodobni Sloveniji, taki tajkunski, tej, ki jo zdaj že dodobra živimo in poznamo. Govorijo vam Denis, on je glas preteklosti, glasnik svobode. Njegov konec je (tudi) fizičen. Ne vemo. Govori vam Mary, ona je upornica in razbijalka družinskih vrednot, njen konec je geografsko pogojen. Govori vam Peter, on je ločenec in življenju mu kaže, da ustaljene poti, ki ti jih rišejo drugi, niso nujno prave. Njegov konec se kaže v maščobah okrog trebuha. In govori vam Goran, ki ga je pojedel denar. Ali ga je pojedel on.
Dino Bauk piše spretno in napeto, svoj roman podloži s skladbami, ki jih jaz, dele neke druge generacije, sploh ne poznam, pa so se mi njihove melodije vseeno pletle po ušesih. Zdelo se mi je, da med branjem sedim v avtu, ki vozi z zmerno hitrostjo. Na levi gledam v enega protagonista, na desni v drugega. Svet je razbit, sestaviti se ga več ne da. Čutim malo otožnosti, čutim njihov gon po tem, da bi začeli znova, da bi popravili svoja dejanja, da bi v prostor in čas vnesli predvsem tisto, česar niso storili ali izrekli, pa bi takrat morali. S svoje perspektive pa predobro vem, da to ni več mogoče. Zdaj je konec in znova ne bo prišel. Razen če bo Bauk napisal še nadaljevanje knjige. Ga bo?
