Michel HOUELLEBECQ: Lanzarote (Modrijan, 2015, 92 str., prevedel Marko Trobevšek)
Več moških kolegov me je že povabilo, da preberem kaj Houellebecqovega. Potem ko je to storil sam prevajalec in ko sem ugotovila, kako priročno kratka je zadnja prevedena knjiga tega avtorja, je bilo torej logično, da poskusim.
Dobro – ni me sesulo od navdušenja. In čeprav sem Lanzarote prebrala še pred prvim vročinskim valom, potem nisem hitela vsaj še po avtorjeve Osnovne delce, ki jih tudi zelo hvalijo.
Saj s samo zgodbo ni nič narobe – moški, Francoz, srednjih let se odpravi na počitnice in tam spozna dolgočasnega kolega iz Belgije, katerega škodljivost se razkrije pozneje. Na počitnicah tip logično malo poležava na soncu, vandra po otoku, normalno je, da ima več komentarjev o ostalih turistih (a teh prikupnih razlik med tem, kako pride na plažo Čeh in kako Italijan, ne opazimo prav vsi?), pohvalno je, da ob tem ne pozabi nase in je sposoben določene samorefleksije, hkrati pa je gospod tudi odprtega duha, kar se pokaže, ko spozna dve mladi Nemki.
Narodnosti in držav ne omenjam brez razloga – igrajo odločilno vlogo v noveli, saj pripovedovalec svoje predstave o ljudeh, ki jih spoznava na dopustu, izpelje iz kategorije naroda. Ali to več pove o njih ali o njem?
Meni premalo, da bi Houellebecqa kmalu spet brala. Mogoče pa še kdaj in se mi v daljši prozi bolj prikupi in približa.