Tako, še zadnja moja morska knjižna avantura – pohvalila sem že Konec.Znova in Prihodnost d. o. o., vse doživeto in prelistano na dopustu. Priporočam tudi prvenec Jele Krečič, novinarke, žene Slavoja Žižka (rumeno dejstvo, a saj tudi take informacije potrebujemo, da pravilno pomrežimo ljudi in predstave o njih, ki jih zavedno ali ne sestavljamo v svojih glavah, kajne?).
Od njenega romana sem sprva pričakovala predvsem a) kakovostno obdelavo ljubezenske teme in b) spreten in berljiv slog, primeren morskemu podnebju. Po branju sem si ogledala ta video z Žižkom – poudari tista mesta v romanu, ki jih bo površen bralec pozabil ali doživel zelo zbanalizirano in okorno, čeprav v resnici govorijo o tistem, kar bi nas moralo zanimati, pa če nam je to, kar vidimo, všeč ali ne – družba, odnosi, pojem ljubezni, pojem partnerja … primernega partnerja zame; zame, ki sem v 21. stoletju več kot pomemben, vsaka moja izjava šteje, vsak moj selfi je poseben in vsak moj partner je moja izbira. Kaj pa če ne znam izbrati?
V romanu Ni druge gre za ljubezensko iskanje, v katerem se na prvi pogled res zdi, da bo glavni lik Matjaž, sicer fotograf solidne zunanjosti in družabne narave, svojo izbranko našel po vzoru najbolj poceni holivudskih romantičnih komedij. Izmenjujejo se komični šoki (zmenek z žensko, ki je v resnici moški), ki se za hip poglobijo do prave drame in kvazi psihološkega uvida situacije, in previdljive scene na liniji konflikt-pobotanje ali rad imam ženske-sovražim jih.
Ženske, s katerimi se dobiva Matjaž, so izbrane premišljeno in načrtno – a ne z njegove strani. Ne, pripovedovalec nanje pač naleti, ko s kolegi poseda po pijačah ob nabrežju Ljubljanice ali ko ponočuje v tem ali onem lokalu. Tipe žensk mu je načrtno izbrala in pod nos postavila Krečičeva – ne zato, da bi s svojimi izbirami v roman vnašala motečo predvidljivost in dogodkom odvzemala verjetnost, pač pa zato, da bi pripovedovalca soočila s tem, kdo je on sam. Ne želi mu pokazati, kdo so ženske, ki jih spoznava, ker jih Matjaž, prepričan, da je njegov svet popolnoma urejen, čist in dodelan, itak v petih sekundah pospravi v navidezen predalček (wanabi aktivistka, wanabi feministka, darkerica, goreča vernica itd.), jih okrca s tem ali onim, pogosto tudi neposredno, in naveličano odjadra dalje – do druge, do prave, do ene in edine … Patetično iskanje ljubezenske sreče? Da, če si ne priznate, da ste jo kdaj (ali jo še) iskali tudi sami, na prav tako (ali še bolj) patetičen način. Se še spomnite?
Tudi Žižek poudari, da roman odlično ujame duha mlajše slovenske generacije (pa si upam trditi, da ne zgolj zato, ker mora ženin roman tako ali tako pohvaliti). Avtorica to počne s posnemanjem in z zavestnim ponavljanjem opisov enih in istih dogodkov (pijače ob reki, zmenki) ter pogovorov (Matjaž + najboljši prijatelj, Matjaž + vsaka nova ženska, ki jo spozna), ki na prvo žogo morda res dajejo vtis poceni zgodbe. A onstran tega je to, kar Krečičeva opisuje, točno to, kako bivamo, živimo, kako se pogovarjamo, kako iščemo partnerje, kako prebolevamo bivše, kako iščemo svoj jaz in kaj pričakujemo od sebe in drugih, kako praznujemo rojstne dneve, kako so videti službeni pikniki, kako organiziramo poroke in kaj je za nas delo. In če zanikamo kakovost romana Ni druge, premislimo, ali s tem ne zanikamo tudi duha časa, v katerem živimo, in vseh prej naštetih kategorij in rutin neke družbe. Ni pomembno, ali so nam te všeč ali ne – v prvencu Jele Krečič so dokumentirane originalno.
Jela Krečič: NI DRUGE (Beletrina, 2015, 355 str.)