Punce, glavo gor!

Marko JUHANT: Punce, glavo gor! (Čmrlj, 2015, 135 str.)

Želite izvedeti, kako Marko Juhant, slovenski avtor in specialni pedagog, premišljuje o učiteljih? Večinskemu delu tega poklica, torej ženskam, učiteljicam, v naslovu svoje najnovešje knjige pozitivno nalaga: ‘Punce, glavo gor!’ 

Zakaj jo nekatere med njimi povešajo? In kako naj jo naposled le dvignejo? 

Vabim, vabim, zato so tukaj trije poudarki, zakaj je knjiga prepričljivo branje:

1. Avtor piše tekoče, o poklicu učitelja ne premišljuje skozi goro raziskav in številk, temveč svoje premisleke beleži sproti, prinaša jih iz razreda, izposoja si primere iz prakse in učiteljski poklic prikazuje v živem odtenku resničnosti.

2. To premišljevanje ni zastavljeno enostransko: učitelj ni kovan v nebo. In tudi ni pomilovan. Predstavljene so možnosti izboljšave, oživitve in okrepitve tistih področij učiteljevega dela, tudi poslanstva, ki dvigujejo klimo v razredu – dobro prinašajo učencem, še več pa učitelju kot človeku.

3. V knjigi je nekaj odličnih vidikov učiteljskega poklica, o katerih morda govorimo v zbornici, manj pa širše: introvertirani učenci proti ekstravertiranim, lov na ocene, pritiski staršev na učitelje, obremenilne situacije učitelja, učitelj, ki v razred nerad prihaja, učiteljeva karizma …

Punce, glavo gor! skuša motivirati učitelja in osvetliti tiste njegove spretnosti in osebnostne značilnosti, ki jih učni načrti ne predpisujejo, učenci pa po njih hlepijo – po učitelju, ki jim izkazuje pozornost, po učitelju, ki jih sliši, po takem, ki jih izziva, ki pred njih postavlja praktične naloge in jih ob njih vodi do teoretičnih spoznanj, tudi po učitelju, ki zna v dobro učencev zastaviti meje in jih osmisliti. 

Vizija učitelja, ki uživa v svojem poklicu, ni ideal – je tista predstava, ki so jo o sebi imeli mnogi, pa so zaradi takšnih in drugačnih razlogov (občasno) pozabili nanjo. Poudarjena je tudi v Juhantovem sklepnem poetičnem stavku: “In plešite, punce, plešite, kot da bo jutri konec sveta!”