Z radovednostjo poklikam zapise Petre Greiner na Portalu 13. Pravi, da je “žena, mama treh otrok, fizioterapevtka, a ko zvečer ležem v posteljo sem samo svoja”. Zadnje se kaže prav v njenem glasnem in jasnem izražanju stališč, pa ne le tistih o t. i. posebnem starševstvu, zaradi katerih je njeno ime postalo prepoznavno v javnosti, temveč tudi mnenj o mnogih manj usodnih življenjskih temah – na primer o kolesarjenju v mini krilu, fotkanju brez spodnjih hlač in podobnem.
S Petro sva natipkali spodnji intervju.
Vaša deklica Sofia se je rodila z boleznijo, imenovano trisomija 13. Predstavljam si, da morajo starši ubrati mnoge inovativne, po drugi strani pa tudi intuitivne poti, da lahko začutijo komunikacijo s posebnim otrokom. Ali tudi Sofii berete?
Sofii ne berem. Najraje ležim ob njej na njeni terapevtski blazini. Jo zmasiram, se je morda le dotikam. Včasih me prime za roko, morda za lase, to je danes že velik napredek. Zalotila sem se, da mnogokrat ob njej sploh ne govorim (če mi gre kot jezikavi ženski sploh verjeti). Hec je v tem, da je tisto čutenje srca ob njej tisto, ob katerem je vsaka beseda odveč. Želim si, da staršem ne bi bilo treba ob svojem otroku izumljati tople vode, če se smem tako izraziti. Takrat si tako okupiran z njim in utrujen od življenja samega, da si želiš rešitev od zunaj, ki bi ti pomagala premostiti prve težave. Intuicija se pojavi kasneje in sčasoma. Glede dajanja zdravil postaneš suveren v odločanju zanje in krmarjenju med uradno medicino in komplementarnimi primesmi. Individualno zdravljenje si zasluži vsak posameznik in ob suverenem staršu je to več kot uspešno.
Morda ste opazili, da izhajajo knjige za otroke, kjer ima glavni lik določeno bolezen (npr. Imam downov sindrom Helene Kraljič, pravljica o fantku invalidu Anže dobi prijatelje Karmen Korez itd.)? Kaj menite o njih?
Menim, da je njihova prisotnost (posebnih otrok) pomembna za povsem običajne vrstnike kot zanje same. Njihovo spoznavanje drugačnosti, ki je prisotna in nima negativne konotacije, temveč jo ob takem spoznavanju vtkejo v lastni vsakdan.
Te dni sem v hčerinem delovnem zvezku zasledila ilustracijo fantka, ki sedi na invalidskem vozičku. To je bilo zame pravo presenečenje. Treba je vedeti, da so zame hote ali nehote ti otroci nekaj posebnega. Da se jim veliko bolj posvetim, ko jih srečam na ulici, in jim dajem večjo težo kot povsem normalnemu otroku. Tega je premalo. Seveda pa sorojencev ne smemo povsem zanemariti. Tudi oni imajo posebno mesto. To je najbolje vidno v našem dokumentarcu Sofia 13, kjer ima glavno vlogo Sofiina sestra Sinja in ne ona sama.
Za pravljičnega junaka se spodobi, da odstopa od množice, da je drugačen, samosvoj, in na sploh ne more biti junak, če se zlije z množico. Zakaj so v resničnem življenju prav ljudje s temi lastnostmi, tudi posebni otroci so med njimi, premalokrat dojeti kot junaki, prevečkrat pa kot moteči, sramu vredni, družbi nekoristni?
Jaz jih vidim prav nasprotno. So nekaj posebnega in v naši družini se to pozna. Prva deklica je nekoč celo omenila, da bi rada bila tako posebna kot Sofia. Želi biti del razstave. Posebne otroke drugih družin dojemam prav tako junaške in posebne kot svojo hčer. Družba daje poudarke in predalčka posameznike. Tudi invalide in posebne otroke. Družba potrebuje omenjene, da ostane v svojem zdravem jedru. Sicer bi zblazneli od gore uspehov in moči, ki jih sicer premoremo. Osnove, ki se kažejo v krhkih telesih, pa so še kako pomembne.
S Petro se je novembra 2017 v svojem slogu pogovarjal tudi Miha Šalehar na Val 202. Poslušaj in glej ju tu.
Pravljice, kot sta na primer Andersenov Grdi raček in Veveriček posebne sorte Svetlane Makarkovič, nas nagovarjajo, da lahko svoje pomanjkljivosti spremenimo v prednosti. Je v tej ideji kaj realnega ali je možna le v pravljicah?
Če bi poslušali izpoved mojega moža za Val 202, bi slišali realistični pogled na posebnega otroka. Mame smo drugačne in utopično ljubimo, ne glede na otroka samega. In obe strani nosita resnico in ljubezen samo. Okolica je pri posebnih otrocih tista, ki doda vrednost posamezniku, ker si jo sam, kot ‘navadni smrtniki’, težko doprinese. Sama imam lahko odlično kariero, blestim v klavirju, posebni otrok pa je v večji meri soodvisen od rok, ki ga gnetejo, vodijo in mu omogočajo prednosti, ki gradijo uspešnost. Sicer pa sem sama raje pri tleh in gradim na tem, da se tak otrok čuti ljubljenega in sprejetega, kakršenkoli že je.
Na svojem blogu objavljate zelo brana razmišljanja. Publiko očitno imate. Se boste v prihodnosti poskusili tudi v daljšem besedilu, npr. v knjigi? Občutek imam, da ne bi nastala tragedija, čeprav bi marsikdo zaradi Sofiine posebnosti pričakoval prav tako zvrst. V kateri žanr bi vas zaneslo?
O sami knjigi razmišljam kot o nadaljevanju izpovedi, ki so zbrane v blogu. Izhajanja iz lastnega čutenja, brez patetike in primesi tragedije. Zame njeno rojstvo ne predstavlja nesreče kot takšne, dasiravno sem po njenem rojstvu morala zajeti sapo in si pospraviti kaos, ki je z njenim prihodom nastal. Veseli me, da lahko pišem kolumne tudi za Grazio, kjer si dam duška s povsem ženskimi tematikami in sem lahko iskrena do te mere, da se v mojem besedilu najde vsaka ženska. Ker je vse to življenje, predvsem pa jaz sama, si želim knjigo, ki bi ob mojih razmišljanjih prinesla nekaj utehe, veliko dobre volje, predvsem pa zdravega in življenjskega realizma v sleherno žensko naročje. Čakam le primernega založnika.
Super intervju!
Intervju za nujno prebrat :-D.