Če gre v knjigarno mama, potem je to zagotovo takrat, ko ima dete rojstni dan. Do sedaj torej vsaj dvakrat (vse ostalo je podrejeno obiskom knjižnice, kamor zahajmo vsaj 1-krat na teden). Mama je preudarna, estetiki in sporočilu zavezana bralka in nakupovalka otroških knjig. Ko mama kupi knjigo za svojega sina, bo ta zagotovo zelo lično ilustrirana, pogosto vsaj malo nenavadno, tema zgodbe pa bo presek otrokovega značaja in njegovih trenutnih zanimanj. Zato je logično, da mama za sinkov 2. rojstni dan izbere knjigo Lahko noč, gradbišče, lahko noč, ker v njej najde njemu tako ljubo luno in bager, spanje pa je dejavnost, s katero se poistoveti celotna naša družina. A sinko se za knjigo ne zmeni.
Če gre v knjigarno ata, potem je to zagotovo dan po tem, ko je deževno popoldne preživel s sinkom in ugotovil, da ta sploooh nima nobene pametne igrače. Niti nobene pametne knjige. Ata je racionalen človek akcije-reakcije. Ko ata kupi knjigo za svojega sina, bo ta zagotovo pisana in čim bolj interaktivna. Bolj bo podobna igrači kot knjigi, v upanju, da bi otroka zaposlila vsaj za samostojnih hmm … 7 minut? Zato je logično, da ata nekega dne po službi ves navdušen domov prinese zgodbo z magnetki Kmetija. A sinko se za knjigo (in niti za magnetke) ne zmeni.
Starša sta izbirala, otrok pa je izbral trenutno svojo najljubšo knjigo o vesolju. Ne zaradi vesolja samega, čeprav vzdihuje ob raketi in škratu vesoljčku, ki plava med zvezdami, temveč zaradi številnih zavihkov, ki ga še vedno tako navdušujejo in občasno tudi izjemno mikajo, da bi jih nekoliko agresivno obdelal (love-hate odnos). Mama vesoljsko čtivo vseeno pozdravlja, ata pa se na vesolje itak bolje spozna kot na kmetijo. Pa sta volka sita in koza je ostala cela!
