Kaj pa vidva čakata?!

Suzana Zagorc: Kaj pa vidva čakata?! (UMco, 2015, 251 str., 18,90 EUR)

Zato da bi se vživel v zgodbo pripovedovalca, ni nujno, da moraš tudi sam izkusiti njegovo usodo. Čar resničnih zgodb je v tem, da so nekatere napisane tako doživeto, da omogočajo vsestransko dojemanje lika, in to dela knjigo berljivo in prepričljivo.

V Kaj pa vidva čakata?! slovenska avtorica spregovori o lastni neplodnosti z obilico samorefleksije, tudi samokritike in humorja.Morda se takole od daleč pač lažje smeji svojemu perfekcionizmu, želji po kontroli in pritisku nad telesom, ki ga je nekoč vršila zaradi neustavljive želje po otroku. Morda se zdaj temu lažje nasmehne prav zato, ker je tako želeni otrok vendarle prišel (naj vam ta informacija nikar ne pokvari potencialne bralne izkušnje, saj podatek ni bistven) in si lahko oddahne, pogleda na številne postopke oploditve z daljave ter jih ovrednoti nekoliko drugače kot v trenutku, ko so se odvijali in so jo prežemala močnejša čustva.

Knjiga ne ponuja le živahno zapisane osebne izkušnje, temveč je prava mala enciklopedija zdravljenja neplodnih parov. Izvedeli boste, kdaj govorimo o neplodnosti, kakšni so vzroki zanjo, kako in kje jo zdravimo v Sloveniji, kdo je dr. Reš in kakšne bolj ali manj uspešne prijeme za lažjo odploditev izvajajo slovenski zdravilci. In koliko računajo za te magije.

Zdi se, da je Suzana Zagorc preizkusila prav vse. Kaže se kot tip ženske, ki jo je želja po otroku skorajda obsedla. Je to še pristna želja, če prerašča v projekt, če popolnoma omeji tvoj miselni tok in ga ovije le še okrog ovulacije in nosečniških testov? Njene besede sem brala z razumevanjem in čutečim vživljanjem v željo, ki se ti noče izpolniti. Lahko je to otrok. Lahko bi bilo kaj drugega. Občutki, ki se zvrstijo, so v določenih odtenkih zelo podobni: razočaranje, žalost, jeza, bes. In prav frustracija je tista, ki avtorico naposled pomiri z možnostjo neizpolnitve želje. Morda otroka ne bo. Sploh. Nikoli. Morda bova le midva, moški in ženska, par. Bo to še zmeraj v redu? Ko si odgovori, zaživi.

Odličen poudarek je slutiti tudi v opisu razlik med spoloma. Ženska neplodnost, ki je seveda stvar obeh partnerjev, dojema povsem drugače kot moški. Je bolj neučakana, je na videz bolj zavzeta in je večkrat vidno potrta. Kakšna je sploh vloga moškega pri postopku umetne oploditve, če je vse, kar naredi, darovanje sperme, hormoni, injekcije, punkcije in ostalo pa so dejanja ženskega telesa? Moški je tolažnik, je poslušalec, je tisti, ki opogumlja in je zmeraj za pikico bolj optimističen kot ženska. In tudi on je nekdo, ki ga neplodnost zelo boli.
Zgodba Kaj pa vidva čakata?! odraža številne žive družbene pritiske. O, poročena, kdaj bo otrok? O, stara čez 30, kaj pa otrok? Saj imamo vsi polna usta tega, da nas življenje drugih prav nič ne briga, da vendar živimo v 21. stoletju, ko je pojmovanje družine že tako široko, da tudi otrok ni več nujna pritiklina dveh, ki sta si naklonjena. A vendarle v vsakodnevni komunikaciji, na videz povsem nedolžni, iz nas vrejo utečena pričakovanja, kjer naj bi se dvema zaljubljencema naposled logično rodil otrok in dal pravo piko na i zvezi.

Suzana Zagorc na ta pričakovanja okolice odgovarja z vsem znanim vprašanjem paru, ki ga je zapisala v naslovu knjige in ga poudarila s paničnim vzklikom – koliko zbeganosti in bolečine lahko prinese iskanje primernega odgovora nanj, pa včasih, ko ga bljeknemo, niti ne pomislimo. Morda bomo po tej prebrani knjigi kanček bolj previdni.

Dodaj odgovor