Zato da bi se vživel v zgodbo pripovedovalca, ni nujno, da moraš tudi sam izkusiti njegovo usodo. Čar resničnih zgodb je v tem, da so nekatere napisane tako doživeto, da omogočajo vsestransko dojemanje lika, in to dela knjigo berljivo in prepričljivo.
V Kaj pa vidva čakata?! slovenska avtorica spregovori o lastni neplodnosti z obilico samorefleksije, tudi samokritike in humorja.Morda se takole od daleč pač lažje smeji svojemu perfekcionizmu, želji po kontroli in pritisku nad telesom, ki ga je nekoč vršila zaradi neustavljive želje po otroku. Morda se zdaj temu lažje nasmehne prav zato, ker je tako želeni otrok vendarle prišel (naj vam ta informacija nikar ne pokvari potencialne bralne izkušnje, saj podatek ni bistven) in si lahko oddahne, pogleda na številne postopke oploditve z daljave ter jih ovrednoti nekoliko drugače kot v trenutku, ko so se odvijali in so jo prežemala močnejša čustva.
Zdi se, da je Suzana Zagorc preizkusila prav vse. Kaže se kot tip ženske, ki jo je želja po otroku skorajda obsedla. Je to še pristna želja, če prerašča v projekt, če popolnoma omeji tvoj miselni tok in ga ovije le še okrog ovulacije in nosečniških testov? Njene besede sem brala z razumevanjem in čutečim vživljanjem v željo, ki se ti noče izpolniti. Lahko je to otrok. Lahko bi bilo kaj drugega. Občutki, ki se zvrstijo, so v določenih odtenkih zelo podobni: razočaranje, žalost, jeza, bes. In prav frustracija je tista, ki avtorico naposled pomiri z možnostjo neizpolnitve želje. Morda otroka ne bo. Sploh. Nikoli. Morda bova le midva, moški in ženska, par. Bo to še zmeraj v redu? Ko si odgovori, zaživi.
Suzana Zagorc na ta pričakovanja okolice odgovarja z vsem znanim vprašanjem paru, ki ga je zapisala v naslovu knjige in ga poudarila s paničnim vzklikom – koliko zbeganosti in bolečine lahko prinese iskanje primernega odgovora nanj, pa včasih, ko ga bljeknemo, niti ne pomislimo. Morda bomo po tej prebrani knjigi kanček bolj previdni.