Spomladi je očitno še zaleglo, če sem se nad otroka spravila z zobno ščetko, s pogovorom in cirkusom. Zdaj že lep čas za cirkus poskrbi kar sam, mene pa volja do pregovarjanja zapusti precej hitro, zato na podlagi spontano pridobljenih izkušenj teka za igrivim 2-letnikom, ki se upira doseganju higienskega minimuma, delim tole:
Umivanje zob
Seveda me želi otrok vsakič znova pretentati in mi pobegniti, ko je čas za umivanje zob. Če ga že ujamem, potem me prepričuje, da bi rad zobe ščetkal sam. Zunanji nepoznavalec bi mu v želji seveda ugodil, češ ‘naj bo poba samostojen’ – ne, ne, tudi vas bi prinesel naokoli! Otrok si zob sploh noče umivati, ščetko raje zoba (ja, zoba, trga ščetine, grizlja plastiko, liže pasto ipd.), samo po zobkih ne ščetka – oziroma to počne natanko 10 sekund, nato pa se mu ne da več. Ščetko odvrže v prvi prašen kot, zato vztrajam in mu zobe natančneje ščetkam kar sama (pedagogi ob tem odkimavajo, zobozdravniki pa ploskajo), to pa dosežem tako, da so umivanju priča vsi sinkovi najljubši knjižni junaki. Knjige postrojim v vrsto, zelo jasno pozovem muco Copatarico, naj gleda našega fantka, kako sproščeno in široko odpre usta (ni tako samoumeven akt!), da mami poščetka, Mumine sploh zanima, kaj se dogaja v teh malih ustih in otrok je nadvse voljen sodelovati, ker ima opazovalce (da so le navidezni, trenutno ne ovira postopka).
Čiščenje nosu in živcemibodopožrle kapljice za nos
To zimo je otrok več bolan kot zdrav in vse grdo se zbira v nosu. Seveda ga je večinoma nemogoče motivirati za čiščenje (pihanje + sesanje) nosu, fiziološko raztopino mu relativno mirno nakaplja v nos le ati, meni prav zmeraj pobegne, me obrca in podobno … In ker se kung fuja 10-krat na dan v času prehlada pač ne moremo iti, sem ugotovila, da sinko ob vseh nosnih mahinacijah potrebuje opazovalce, na katere želi narediti pozitiven vtis (to več kot očitno nisem jaz). Spet navijamo z mačkom Murijem in z Bino in Borom, pomaga še Maks, vmes se spomnim na Ernesta in Tinko, in poglej … možno je, da 2-letniku kapljice spraviš v obe nosni luknji in ne v usta ali oči. Zmaga!
‘Nočem spat!’
Uh, verbalne igrice ‘Nočem spat!’ se več ne grem z zbeganim ‘Res ne? Zakaj pa ne?’ (nikoli ni vžgalo), ampak se je lotim bolj odločno, in zato tudi uspešno. Midva z malim se pred spanjem torej večinoma pogovarjava takole:
On (prav vsak večer): Nočem spat.
Jaz: Vem. Ampak je treba, lušno je.
On: Ne, nočem spat. (se vstaja)
Jaz: Kar lezi. Spal boš, se spočil. Vse te bo počakalo, sploh igračke. Vse že spijo. In knjigice.
On: Ja … (z ‘jatripikice’ vedno hlepi po dodatni razlagi)
Jaz: Muca Copatarica že spi, pa Mumin je zaspal, in Mala Mi že sanja … (naštevam, dokler me je volja in mi možgani še delajo, a ne pretiravam, da otrok ne dobi občutka, da klepetava).
Možnosti, kam in kako vključiti otrokovo neizmerno zaupanje v knjižne junake, je neverjetno veliko. Na srečo tudi knjig ne zmanjka kar tako!
A če je otrokov odnos do knjig pozitiven, potem bo tudi težje zapiral platnice in se zvečer sprijaznil, da je zadnja pravljica res zadnja. Poznate situacijo, ko malček vztrajno ponavlja: ‘Mamica, beji, še beji, še eno pavjico bi!’, vi pa ne znate potegniti črte? Nama s sinkom trenutno uspeva zelo dobra tehnika večernega branja, poba pa se s koncem lažje sprijazni in ugasne luč. Več o tem zapišem v naslednji objavi.
