Otrokova želja po tem, da bi večerne pravljice, ki mu jih prebira starš, odzvanjale vsaj še nekaj minut več, je povsem razumljiva. Spomnim se teh tesnih prednočnih občutkov približajočega se konca dneva in druženja, ko kot otrok sicer že vsaj malo razumeš, da se mami včasih mudi iz tvoje sobe in od knjige, ali celo veš, da je enkrat v dnevu pač potreben daljši spalni odmor (brezveze!), ampak ti tega preprosto nočeš! Otroku veke že utripajo od utrujenosti, a še vedno terja novo pravljico, pa še eno in drugo in še tretjo … Sinko rad ponavlja ‘Mamica, še beji eno pavjico, še!’, a če je ta želja še tako iskrena in nežna, ji ne gre brezmejno ugoditi, zato se drživa večernega bralnega rituala, ki ne omejuje najinega druženja, temveč ustvarja red, ki obema vliva več pozitivnih občutkov.
Šest korakov branja za lahko noč:
1. Pred večerjo ali po njej pripravim knjige za branje. Včasih pri pripravi sodeluje tudi on. Izbiram knjige, ki nimajo motečih elementov (recimo zvokov, preveč zavihkov ipd., kar bi ga navdalo s še več poskočnosti in hitrosti).
2. Zvečer nikoli ne izberem njemu še nepoznane knjige, ker vem, da ga bo taka le prebudila, ne pa pripravila na spanje. To v praksi pomeni, da lahko ves mesec bereva ene in iste knjige – on se jih tako ali tako ne naveliča.
3. Izberem največ štiri knjige (npr. ena prava pravljica, ena skrivanka, dve kratki slikanici) in sinku pred branjem pokažem, kaj bova brala, da se nekoliko orientira – in seveda tudi izjemno razveseli vseh ilustracij in zgodbic, ki jih bo spet slišal.
4. Bereva po naključnem vrstnem redu oz. njegovih željah, zadnja pa je vendarle zmeraj pravljica – to zimo večinoma Muca Copatarica. In Tinka in Ernest sta izgubila Simona. Jo poznate? Nujno jo predstavim v eni od samostojnih objav.
5. Pred branjem zadnje pravljice mu povem, da je tole res (!) zadnja knjiga pred spanjem. In dodam pomemben: ‘Jutri bova prebrala še kakšno, prav?’ Zmeraj počakam na njegov ‘ja’, da obvestilo slučajno ni švisnilo mimo in bi sledil napad trme (ni tako nemogoče in redko).
6. Ko prebereva zadnjo knjigo, običajno želi, da bi prebrala še kakšno. Pokažem mu kup prebranih knjig in ga mirno spomnim na dogovor. Če ga to vseeno ne prepriča najbolj, dodam še slovo od knjižnih junakov – prav vsakemu junaku na naslovnici knjige želiva lahko noč. Sinko da lupčka svoji Sari, Copatarici in Muminom, jaz pa jim povem, da gre najmlajši zdaj spat in da se vidimo jutri. Knjižni junaki se več kot strinjajo in tudi sami že zeloooo zehajo. Ugasnem luč.
(Branja je za tisti dan nepreklicno konec. A to je šele začetek uspavanja, če tvoj otrok še ne deluje po logiki ‘mami gre iz sobe, jaz pa zaspim’, haha!)
