Verjamemo namreč Paulovemu zrelemu pogledu na družinsko življenje, partnersko (ne)zadovoljstvo, nizozemsko družbeno sceno in drugo. A bolj, kot se bližamo zadnjim stranem zgodbe, bolj ugotavljamo, da nas ta o skoraj vsem prepričani moški s svojo argumentacijo vodi na zelo spolzek teren. Ni nujno, da se z njegovim pogledom strinjamo. Ni pa niti nujno, da se sploh s katerim drugim, predstavljenim v romanu.
Vame je Večerja naselila ogromno grenkobe in zbeganih misli (odlično je, kadar branje sproža tudi te občutke, kajne?). To so tiste knjige (podobnega kova je tudi trpka Tirza), ki govorijo o povsem jasnih problemih brez ene rešitve.
V Večerji se zgodi takole: najstnika zagrešita zločin. Kazen mora biti, kajne? Ja, kot bralec ‘na suho’ že žugaš s prstom in kvazi veš, kako naj bi se problem rešil – kdo je zanj odgovoren, v kolikšni meri, zakaj, kako naprej … A če zgodbo spoznaš z več zornih kotov, ki vsak zase delujejo podobno smiselno, potem ne veš, komu zaupati, koga upoštevati.
Po prebrani Večerji si postaviš na videz zelo preprosto vprašanje: kaj bi v isti situaciji storil jaz? Ali bi krivdo svojega otroka priznal in zadostil pravno-moralnim načelom, otrokovo prihodnost pa zapečatil z zaporom, javnim ožigosanjem? Ali pa bi krivdo svojega otroka nežno prikril – njemu bi s tem dal možnost za popravni izpit, ti pa bi ohranil osebno in družinsko srečo?
[PEDAGOŠKI NAMIG] O romanu smo se pogovarjali tudi v dijaškem bralnem krožku.
V romanu je izjemno spretno oblikovan glavni lik, Paul, oče enega od najstnikov. Z njim so nakazani vsi mehanizmi medsebojnega delovanja vplivov dednosti in okolja, a tudi ti so le to … nakazani. Kakor je nakazana tudi sprevrženost nizozemske politike in družbe, ki se nastavlja po lokalih, oglašuje svoje zadovoljstvo, probleme iz zasebnosti pa skriva pod krinko neobremenjenih posameznikov, zvez in družin. Vam je kaj znano, Slovenci?
