DEKLE NA VLAKU

Že dolgo nisem brala kriminalnega romana. Po petdesetih straneh te prodajne uspešnice sem se hitro spomnila, zakaj (poleg vsem znanega razloga – ‘nimam časa’).

Napete zgodbe me postavijo v tako nenavaden položaj – ne vem, ali je to stvar moje bujne domišljije, neverjetnega vživljanja v zgodbo ali celo paranoje … Kar naenkrat se med branjem začnem bati podobnih stvari kot Rachel, protagonistka romana, razumem njeno vsakodnevno oprezno vožnjo z vlakom, čutim njeno razbolelo telo po pijani noči in begajo me lukjnje v njenem spominu – ne vem, ali ji kot pripovedovalki sploh lahko zaupam, in to me plaši. Punca se mi prikupi. Nočem, da je to dekle česa krivo. Dve noči zapored sanjam, da tavam po gozdu in iščem Megan, drugo pomembno žensko romana. Ni mi prijetno vstati iz postelje in ponoči sredi teme iskati stranišča, ker hej … Kaj če je za vogalom kak nepovabljen gost? Kaj če nekdo z ulice prav zdaj gleda proti našemu oknu in si sestavlja zgodbo našega vsakdana? Ali na sprehodih po domačem naselju v mraku ne počnem nečesa podobnega tudi jaz? No, nič slabega ne naklepam, ko počnem to.

Čez dan sem prisebna – kuham, pospravljam, praznično lenarim (živel prvi maj) in se na Dekle na vlaku niti ne spomnim. A ko spet odprem knjigo – bum! Spet napetost, sumničavost. Nekje na 342. strani mi klikne in zdi se mi, da sem na sledi morilcu. Od tod naprej postaja branje manj razburljivo, zgodba bolj ohlapna in Rachelino postopanje po Witneyju se mi ne zdi več tako srhljivo kot prej, čeprav je glede na razplet dogodkov zdaj najbolj tvegano.

Če torej iščete triler, ki z menjavo pripovedovalcev in dogajalnega časa ves čas ustvarja dvome o vsem, kar je zapisano, potem se zapeljite z Dekletom na vlaku. Vožnja bo minila na mah, napetost, po kateri hlepite, pa je zagotovljena. Če niste ravno Poirot, tudi zločinca ne boste razkrinkali takoj.

---