Kako brati nemirnemu otroku?

“Večino dneva dela prevale, se kotali po preprogi, skače po postelji, pleza na omare, zariva glavo v tla in se igra noja, se v kuhinji vrti kot derviš, v stanju budnosti ni niti minuto tiho, vsaj 20-krat na dan vpraša ‘Kaj TO slišim?’, ker sliši VSE. Ko riše, na listu nastaneta dve črti, potem odfrči proč. Nima časa za sestavljanke, jezijo ga, in zato jih pobrca, kocke raje razdira kot iz njih kaj zgradi, njegovi avtomobilčki ne vozijo le po tleh, ampak tudi letijo. Ob frustraciji pograbi prvi predmet pri roki in ga z vso močjo zaluča v kogarkoli ali karkoli. Da bo predmet potem tudi pobral, se ne bo zgodilo ob prvem ‘Prosim, pospravi!’. Pogosto skače v besedo, v gledališču ga bolj kot lutke zanimajo reflektorji, v trgovini se mu zaradi svetlobe, hrupa, gneče in prepolnih polic naravnost odpelje. Na pravljični uri bi raje premikal pohištvo kot sedel med ostalimi otroki. Pred spanjem potrebuje vsaj 45 minut umirjanja v temi (seveda ne sam), da izklopi to malo nemirno glavo …”

Morda se vam opisan predšolski otrok zdi povsem naravno živahen, morda pa celo hiperaktiven. Morda vas je opis nasmejal, mogoče vas je navdal s pomisleki o primernosti vzgoje, morda pa se vam vse skupaj ne zdi nič posebnega.

Tak otrok je moj sin. Dovolila si ga bom neboleče etiketirati kot nemirnega otroka. Bil je nemiren dojenček in zdaj je nemiren malček, takšen, ki bi mu le stežka pripisali zbranost, potrebno za poslušanje pravljic.

A prav v trenutkih, ko mu berem, je izjemno telesno in miselno umirjen. Spontano sva razvila nekaj zelo pomembnih in učinkovitih veščin, zaradi katerih sem prepričana, da je branje odličen trening njegove razvijajoče se pozornosti. 

Morda staršem, ki svoje otroke preprosto posadite v naročje, v katerem z lahkoto presedijo celo pravljico ali dve, spodnje besedilo ne bo povedalo nič posebnega. Upam pa, da bodo spodbude ogromno pomenile tistim, katerih otroci za umirjene dejavnosti (ne le za branje) potrebujejo več reda, premišljenosti, aktivnosti in vodenja odraslega.

Nekateri še neberoči otroci se samostojno dlje časa zadržijo ob knjigi, ne da bi ob tem potrebovali družbo ali sodelovanje odraslega. Mnogi pa za knjige (in tudi druge dejavnosti ali celo igrače) ne bi pokazali zanimanja, daljšega od ene minute, če bi to delali sami. Če to počnejo v družbi odraslega, se čas, preživet ob knjigi, zelo podaljša. Seveda se zanje dvigne tudi kakovost doživetja, zato bodite ob otroku kot bralec, a tudi kot čuječ poslušalec in opazovalec.

Pomembno je, da imajo malčki svobodo pri odločanju o knjigah, ki jim jih bodo brali starši. Starši naj del knjig malčku ponujajo po svoji presoji, del odločitev ali vsaj končno pa prepustijo otroku. Sploh za otroke z motnjami pozornosti je značilno, da se lažje usmerijo k dejavnostim, ki jih srčno zanimajo, za njim nezanimive pa težko najdejo zbranost – kot da možgani ne bi zmogli preklopa.

Nekateri otroci zlahka sedijo ob knjigi. Nekateri pa tega ne zmorejo niti ob kosilu. Pomembno je, da njihove potrebe po gibanju med branjem ne omejujemo. Nikakor želje po gibanju ne zamenjajmo z neposlušnostjo – nekateri otroci zgodbi lažje prisluhnejo v zmernem gibanju. Včasih je videti, kot da sploh ne poslušajo več, a če preverimo, ugotovimo, da so kljub navideznemu nemiru zgodbi povsem sledili.

Otroci, ki so zelo aktivni, tako telesno kot miselno, obožujejo nenehno interakcijo s sočlovekom. Predmeti jim pogosto niso dovolj. Radi imajo vprašanja, uganke, izzive, pokaži, kaj znaš ipd. Zanimanje za knjigo lahko spodbudite že pred branjem z vprašanji, kot so: Se spomniš, kdo nastopa v tej pravljici? Ta ti je bila zadnjič tako všeč, jo prebereva še enkrat? Misliš, da bo volk res pojedel vse kozličke? Kaj misliš, kako se bo končala ta pravljica?

Mnogi otroci so posebej občutljivi, ko so utrujeni, lačni, žejni ali jih kaj boli. Če vidimo, da branje otroka ne pomirja, temveč je zanj v nekem trenutku prenaporno, nehamo brati. Branje mora vendarle polniti, ne prazniti! Podobno velja za odraslega, ki bere – bere naj spočit, sit in razbremenjen, sicer bo otrok čutil, kako se mu mudi in kako v napoto mu je že deseta ponovitev Mačka Murija.

Mlajši otroci želje po prekinitvi branja pogosto še ne znajo izraziti z besedami, zato to prej opazimo na njihovem obrazu, begajočem pogledu, potrebi po gibanju, tudi trganju listov/zavihkov knjig, hitrem listanju, brcanju z nogami ipd.

Knjigo si predstavljajte zgolj kot pripomoček vaše domišljije. Zgodba, ki jo je nekdo drug napisal in ilustriral, je le okvir, ki ga lahko vsakič znova ožate ali širite po svoje.

Ko vidite, da otroku pozornost med branjem pada, lahko z barvo glasu in hitrostjo govora stopnjujete napetost, branje lahko prekinete in se za pet minut posvetite rožam na oknu, otroka lahko požgečkate ali mu postavite kakšno vprašanje, da se vrne k stvari. Knjig tudi ni treba brati v celoti – morda vam je kakšna pravljica zelo všeč in bi jo rad poslušal tudi vaš malček, a je preprosto predolga in še ne gre. Pa jo skrajšajte! Listajta po knjigi, vi preberete le vsako tretjo poved ali prosto pripovedujete ob slikah. 

Branje malčku je odlična vaja potrpežljivosti. Seveda je ta odvisna od starosti in značaja otroka oz. njegovih siceršnjih posebnosti, a prepričana sem, da je malčka po 2. letu starosti vredno aktivno navajati na potrpežljivost pri branju. 

Če otrok pusti, se ga med branjem še več dotikajte kot sicer. Če v pravljici nastopa mravlja, se s svojimi prsti sprehajajte po otrokovi dlani. Če na čudežnem drevesu v knjigi rastejo bonboni, enega utrgajte in ga dajte otroku v usta itd. To bo sprostilo oba. Njemu bo zadovoljilo željo po gibanju, zaznavanju in stiku. Seveda ne bodite vsiljivi, saj je za otroke z manjšo pozornostjo značilno tudi to, da jih, ko pozornost vendarle zadržijo, kaj hitro kaj iz okolja (pogosto so to prav starši) zmoti. Škoda bi bilo, da trenutke njihove zbranosti in samostojnosti krajšamo.

Tega ne naredite samo zaradi otroka, ampak tudi zaradi vašega doživljanja skupnega branja. Umaknite telefon, med branjem ne kukajte na televizijski zaslon ipd. Namestite se  kar se da udobno, to je vaš čas z otrokom, merjen v minutah, občuten v urah.

Morda bo vaš otrok svoj nemir izkazal tako, da bo knjigo kdaj strgal, grobo prelistal, vrgel na tla, jo jezno zaprl, izpulil zavihke … To je naravno početje mlajših malčkov, ki se nežnosti s knjigo šele učijo, pogosto pa tako ravnajo tudi starejši otroci, ki so naveličani, utrujeni, morda iščejo nove dražljaje ipd. Kako se odzvati v teh primerih, prav kmalu zapišem v posebni objavi.

Verjamem, da je lahko otrokova nemirnost pri aktivnostih, ki zahtevajo več fokusa, zahtevna preizkušnja tako zanj kot za tistega, ki ga ob tem vodi. Menim pa, da je pri nekaterih dejavnostih, ki jih začutimo tudi starši, vredno vztrajati in do otrokovega begajočega uma pristopiti sočutno in izvirno. 

Morda se sprašujete, zakaj izbrati prav branje, če pa je lahko videti tako naporno (meni se kljub vsem zgoraj naštetim smernicam ne zdi tako)? Potem preberite še o 13 stvareh, ki se jih malček nauči, ko mu starši beremo, in odgovor bo na dlani.