Za Mojco Pokrajculjo in njen piskrček ve vsak Slovenec. Za zvito lisico, ki užene nedolžnega zajca, pa tudi. Ni pa vsaka verzija te ljudske pravljice tako lepa, kot je prav ta pred vami. Izšla je lani pri Založbi Sanje in znano zgodbo vije ob dovršeni likovni podobi, pri kateri v mojih očeh izstopata predvsem dve barvi – opečnato rdeča in nebesno modra.
To je knjiga, ki je izrazito lepo videti na domači knjižni polici. V dar bi je bil zagotovo vesel prav vsak ljubitelj knjig in lepega.
BEREM SINKU: Sprva je nisem nameravala pokazati tamalemu, ker se mi je za še ne triletnika zdela premalo barvita, priznam, tudi ‘premalo otroška’ in preveč ‘odrasla’ (kako nadležne predstave se nam bralcem in gledalcem vrivajo v misli tudi ob knjigah), a sem mu jo na njegovo željo vseeno prebrala in začudeno ugotovila, da pri njej te kvazi odraslosti ni opazil kot moteče, temveč je slikanico sprejel kot svojo.
MOJCA POKRAJCULJA, koroška ljudska pravljica (pripoved zapisala in ilustrirala Marija Vogelnik, Založba Sanje, 2015, 22 str.)
[…] ptica, netopir in sova -, zato pripovedi lažje sledijo. Podoben potek imajo tudi pravljice, kot so Mojca Pokrajculja, Zrcalce, Rokavička in Sitnobe […]