Ne domišljam si, da je moj otrok kakršnakoli literarna zvezda v nastajanju. Spodnje vrstice objavljam, da s primerom pokažem, kako lahko otroku spontano prisluhnemo in ga nežno usmerimo k oblikovanju njegove otroške pripovedke – imenujem jo otrokovedka.
Pred dopoldanskim spancem sva s tamalim takole klepetala:
Jaz: Kaj ti pa danes preberem?
On: Bom jaz bral tebi.
Jaz: O, fino. Katero pravljico mi boš prebral?
On: Ljubi avto.
Jaz (začudeno – take v knjižni zbirki nimamo): Aha, o čem pa govori?
Ko se opazila njegov zagon in pripravljenost, da res celostno odgovori na vprašanje (zmeraj nima te želje), sem skočila po list papirja in kuli. Po nareku sem zapisala sinkovo čisto prvo zgodbo, otrokovedko. Z velikimi tiskanimi črkami so v oklepaju vprašanja, ki sem mu jih zastavila, ko se je ustavil.
LJUBI AVTO
BMW, moder. Taki poseben. Malo drugačen. Bolj črn kot od dedeka M. Gre nekam na pot pa skoči pa tam pristane pa tu pade – bumf! (IN POTEM?) Treba je tam daleč k mehaniku. Popravi novi avto. Moder nastane. Vozi ga en stric. (KDO PA?) Ime mu je L (pove svoje ime).
S pomočjo ključnega vprašanja ‘O čem govori?’, sem izrazila iskreno zanimanje in zaupanje v otroka, da zmore povedati več. Z dvema krajšima podvprašanjema (‘In potem?’, ‘Kdo pa?’), zaradi katerih je pripoved lažje nadaljeval, je sam sestavil zgodbo, ki deluje kot smiselna celota. Nad povedanim in zapisanim sva bila nadvse presenečena!
Še več možnosti dopolnitve predšolske otrokovedke:
1 Otrokovedko zapišite ali pretipkajte, otrok pa naj jo ilustrira.
2 Nujno dodajte datum nastanka otrokovedke!
3 Otroka med pripovedovanjem posnemite s kamero ali telefonom.
4 Otrokovedke zbirajte in jih povežite v čisto pravo zbirko.
5 Če otrok ne želi ali še ne zmore oblikovati zgodbe, mu pomagajte s vprašanji, na katera lahko odgovarja z eno besedo: Kdo nastopa? Kako mu je ime? Kaj dela? Kje živi? Ali ima prijatelje? Koga? Kakšne barve je (predmet)? Kako se oglaša? Kam gre(jo)? Kako dolgo to traja? Kako se počuti(jo)? Zakaj?
Zakaj spodbujati nastajanje otrokovedk?
1 Otroci s pripovedjo ne krepijo le govora, ampak tudi domišljijo.
2 Otrokovedka izkaže otrokova zanimanja in strasti, ob pripovedi (četudi ne prvoosebni) izraža lastna trenutna čustva.
3 Otrok spontano pridobiva občutek za začetek, vrh in konec zgodbe.
4 Otrokovedke aktivirajo otroka in starša v skupni dejavnosti, ki je sicer kratka, a deluje izrazito povezovalno. Otrokovedke lahko otrok oblikuje pred spanjem in s tem potegne črto pod dan, pripoveduje lahko v avtu ali pred zanj bolj stresnimi dogodki (npr. obisk (zobo)zdravnika).
5 Pripovedovanje je veščina, ki jo ne nazadnje potrebujemo ves čas, tudi kot odrasli – ko se družimo s prijatelji, ko pišemo šolske spise, ko smo na razgovoru za službo ipd.
